Ni je priložnosti, ki je Zoran Janković ne izkoristi za to, da pove, kako je njegov edini interes boljša in lepa Ljubljana, in ni je priložnosti, ki je ne izkoristi za pihanje na dušo, kako je ponosen na svoje Ljubljančane. Vse, kar smo morali narediti tokrat, da je bil župan ponovno ponosen na nas, je bilo, da smo na polnoč čakali nekje v mestnem središču in tako postali del menda 50.000-glave množice. Pisane množice avanturistov, ki ji ni bilo povsem jasno, zakaj se je odločila na Prešercu izpostavljati se petardam, raketam in kar je še drugi pokajoči navlaki in zakaj se je odločila plačevati poldrugi evro za kozarec kuhanega vina, ki je bil tako med brati ob upoštevanju vse dodane vode, začimbnih vrečic in sladkorja vreden kakšnih 50 centov.

Med avanturisti so bili pomešani tisti z jasno vizijo, tisti, ki so vedeli, da je praznovanje novega leta v tako veliki družbi mogoče le na katerem od ljubljanskih trgov, saj so stanovanja postala pretesna za tako velike izbrane družbe. Te je bilo mogoče spoznati po obvezni opremi: steklenici šampanjca, kozarcih, pokajočih zadevah in neverjetnem znanju besedil pesmi nastopajočih - pa naj je šlo za prešernovske Sašo Lendero, Jana Plestenjaka in Nušo Derenda ali za nekoliko čudno mešanico Big Foot Mama, Mambo Kings in Šank Rock na Kongresnem trgu. Za zimzelene na Mestnem trgu pa je bilo znanje besedil tako samo po sebi umevno, da je bilo ločevanje med avanturisti in "obiskovalci z načrtom" pravzaprav nemogoče. Na prvi pogled je bilo mogoče določiti le turiste in predsednika države Danila Türka, ki je v spremstvu prve dame na lastne oči preveril sproščenost svojih državljanov. S premraženega obraza predsednika je bilo videti, da ta ni bil povsem prepričan, da Janša ve, kaj govori, ko namiguje, da nam manjka sproščenosti. Glede na številne roke, ki so segale po predsedniku, da bi mu voščile sreče, zdravja in predsedniške modrosti, je bilo v varnostnem smislu te sproščenosti morda celo preveč. Vendar priča vsaj o nečem: Evropa še ni imela prestolnice, kjer bi lahko predsednik države "španciral" med 50.000-glavo množico le nekaj minut pred polnočjo.

Predsednik sicer ni poskušal nesramno dragega kuhanca - mimogrede, kdo od nas pa bi bil ob lanskem silvestrovanju pripravljen odšteti 360 tolarjev za dva deci vinske mešanice - zato pa je vsaj devet obiskovalcev novoletnega rajanja omagalo takoj po desetminutnem, 5900 evrov vrednem ognjemetu in so jutro dočakali z izjemno kosmatim mačkom na hodnikih urgence, medtem ko so dva veseljaka reševalci odpeljali zaradi poškodb. Vseprisotni policisti in Sintalovi varnostniki niso imeli posebno težkega dela, ker očitno drži teorija, da temperature pod lediščem z vsako stopinjo eksponentno zmanjšujejo željo po pretepih. Namesto "direkta na gobec" tako politi ali pohojeni posamezniki svojim sosedom voščijo "srečn'ga in vesel'ga", pa tudi kakšen poljub - resda le na lice - med popolnimi neznanci ni izostal. O vplivu temperatur ali zgolj maliganov na tako strpno okolje, k čemur sta na to veselo noč pozivala tako župan Janković kot predsednik Türk, naj vsak presodi sam, vendar dejstvo je, da tudi šoferji avtobusov s svojimi potniki - pa med njimi skoraj zagotovo ni bilo več kot 20 odstotkov povsem treznih - niso imeli prevelikih težav.

Danes je nov dan in čas, da se Ljubljani zacelijo decembrske rane, da smetarji dokončno pospravijo še zadnje ostanke veselja na smetišče pozabe in da se župan Janković, ki za letos v Ljubljani načrtuje revolucijo bager, pripravi na prihodnjo prireditev, kjer nam bo lahko povedal, da je na nas ponosen.