Osebno me moti raven javne polemike, ker je na izjemno nizki ravni, polni medsebojnih diskvalifikacij, in je tudi "neuravnotežena". Raven medsebojnega komuniciranja vrhunskih in javno izpostavljenih pravnih strokovnjakov je že skoraj podobna kot pri politikih, gospodarstvenikih, oblikovalcih odnosov v družbi - pravo (sodstvo, tožilstvo itd.) pa ima že tako nizek rating med ljudmi. K temu pripomorejo tudi številni primeri političnih obsodb zunajsodnih pobojev in drugih oblik politične kriminalitete (leta 1974 sem bil "vzgojitelj" Dragu Jančarju v zaporu v Mariboru, pozneje mnogim Jehovovim pričam ipd.) v naši polpretekli zgodovini, iz tega časa pa vas je tudi večina sodelujočih v javnih polemikah.

Osebno že leta spremljam prizadevanja priznanih članov Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani (dr. L. Bavcona, dr. A. Šelihove, dr. D. Petrovca, še prej dr. Pečarja in vrste drugih) na področju odnosov do zaprtih ljudi in prizadevanj za izboljšanje osnovnih pogojev bivanja zaprtih v Sloveniji, ko smo bili pozitivni vzor za vso Jugoslavijo in vzhodni blok. Še posebno je problematika prisotna sedaj, ko je Slovenija z naraščajočo letno stopnjo zapiranja ljudi več kot 7 odstotkov najhitreje "rastoča" država v EU. Obenem pa tudi dr. Mitja Deisinger, dr. Ivan Bele, dr. Vid Jakulin in drugi niso pravni laiki in so na področju teorije in prakse prava aktivni že kar dolgo časa.

Z izvajanji dr. I. Beleta na 2. dnevih prekrškovnega prava letos v Portorožu je bil narejen demokratični precendens, saj je javno zapisal in utemeljil dejstvo, da je najširši krog sodno obravnavanih ljudi na okrajnih sodiščih v postopkih po ZP-1 brez osnovne pravne zaščite. Ker v zaporu delam tudi na področju uklonilnih zaporov (UZ), lahko temu le pritrdim. Dr. Mitja Deisinger je dolgoletni sodnik Vrhovnega sodišča RS, bil je tudi njegov predsednik, pa dolgoletni član komisije za pogojne odpuste in pravni teoretik ter predvsem Človek. Človek v odnosu do drugih, in morda je največjo napako v življenju naredil, ko se je v začetku 90. let, pod vplivom M. Podobnika, javno izpostavil s tezo, da je zadnja "prava" mednarodno priznana meja med Slovenijo in Hrvaško na reki Mirni. K temu je dodal še zapis F. Bevka (osebno sem mu iz zaporniške knjižnice prinesel izločeno knjigo F. B.), da so zavezniki dodelili Jugoslaviji Pulj, Zadar, otoke ipd., Sloveniji pa odvzeli Gorico, Trst. Skupni seštevek je bil za Jugoslavijo pozitiven, za Slovenijo pa… Morda danes pravno manj relevantno, pa vendar pogumno.

Kot človeka iz "prakse" me je pri predlogu KZ-1 pritegnilo poglavje o alternativnem izvrševanju kazni zapora za kazni do enega leta zapora. Opisano v 2. točki prispevka dr. Alenke Šelih pomeni proevropsko usmeritev in uveljavitev pozitivne prakse. Razmerje med tovrstno zaprtimi v Sloveniji in na Bavarskem je 6:1, kar pomeni, da so slovenski zapori prepolni storilcev bagatelnih, malomarnostnih in družbi manj nevarnih kaznivih dejanj in oseb, kaznovanih po ZP-1. Koliko? Ocenjujem, da je takih oseb letno več tisoč in ob dnevnem stanju med 1400 zaprtimi vsaj 32 odstotkov ali okoli 420 oseb.

To pa so že zmogljivosti dveh načrtovanih in potrebnih novih zaporov v Sloveniji, kar bo ob gradnji "schengenskega" zapora v Brežicah pomenilo investicijo vsaj 50 milijonov evrov v kratkem obdobju. Poleg finančnega vidika je tu še človeški vidik zapiranja opisane populacije in s tem širše penološke kriminalizacije v zaporu, in tako se krog kriminalitete širi. Predlagani KZ-1 ponuja evropsko možnost uvedbe svetovalcev/nadzornikov, kar bi ob alternativnem načinu omogočilo še druge oblike nadzorovanja ljudi pred začetkom, med prestajanjem in po odpustu s prestajanja kazni zapora. To pa obenem pomeni večjo varnost za vse prebivalke in prebivalce, starejše in mlade v Sloveniji.

K mojemu današnjemu odzivu me je spodbudil tudi izjemno nonšalanten odnos mlajše sodnice do starejše osebe v zaporu zaradi neplačila minimalne globe in njena nepripravljenost prisluhniti starejšemu praktiku. Nemalokrat imajo več človečnosti in posluha starejši sodniki oziroma sodnice kot pa mlajši. Ti si očitno zamišljajo, da pot poklicne kariere vodi preko strogosti, neupoštevanja drugih ipd. Kdaj ste šli s študenti zadnjih letnikov po zaporih in se pogovorili z nami? Zakaj predsednica drugega največjega sodišča v državi, ga. Alenka Zadravec, ne dovoli stikov sodnih pripravnikov in strokovnih sodelavcev s penološkimi delavci in poravnalci? Včasih so bili obiski in razgovori redno vsaj enkrat letno.

Morda bi mladim lahko predstavili sistem v Angliji in ponekod drugod v razvitem svetu, kjer enostavnejše postopke oziroma vse postopke na ravni naših okrajnih sodišč urejajo neke vrste mediatorji, ki niso obvezno pravniki. Biti morajo družbeno uveljavljeni ljudje z pozitivnim odnosom do skupnosti. V trenutku bi imeli tako pri nas okoli 400 sodnikov in sodnic presežka in bi se ti lahko usmerili v druge pravne dejavnosti. Ostaja dilema, ali res ostajajo v sodniških službah le mladi, ki nimajo ne strokovnih ambicij ne možnosti (?) za delo drugje v okviru EU.

Javno sem že zapisal, da je slabo za sodstvo, da sodnice na obrobju Slovenije ne vidijo smisla napredovanja na večja sodišča, saj bi to pomenilo odsotnost od družine, vožnje, nov svet ipd., v manjših okoljih pa so tudi bistveno bolj cenjene oziroma imajo neki družbeni status, ki ga sicer ne bi imele. S povsem človeškega in praktičnega vidika predlagam vsem najbolj izpostavljenim akterjem polemike, obtoževanj in navsezadnje osebnih diskvalifikacij skupno srečanje in razmislek, ali s tem ne škodujejo najbolj prav stroki. Prav gotovo ima v tako obsežnem in strokovnem gradivu vsakdo v neki meri prav, kje pa se lahko tudi moti.

Sam gledam na vse skupaj s povsem človeškega vidika zapiranja ljudi, ki bi jim lahko pomagali pri korekciji življenja na načine, opisane v predlogu KZ. Pa četudi jih je, kot mi je dejal prijatelj na inštitutu, preden sem šel novembra letos na ogled zaporov na Bavarsko, napisala "opozicija". In kdo je dejansko opozicija? Mislim, da ste vsi strokovnjaki in ljudje, vredni zaupanja za naš boljši (pravni) jutri. S sodišči, notarji itd. pa imamo opraviti praktično vsi, in če čakaš 15 let na postopek vračila imovine, ki sta ti jo upravna enota in ministrstvo že priznala, odločiti mora le še sodišče, pa tega ne stori, to bolj vpliva na odnos do vaših pisanj kot vse drugo skupaj. Ljudje presojamo po lastnih izkušnjah. In tu je pravo s svojimi zakoni dokaj nizko, če ne najnižje.

S spoštovanjem,

Marjan Čander