V tem času so porušili vse zgradbe bivše tovarne in v podzemska odlagališča radioaktivnih odpadkov v Skalnem gorovju odpeljali 150.000 ton zemlje. Na posameznih mestih so odgrebli več kot dvanajst globinskih metrov prsti.

V tisti tovarni niso izdelovali svinčenih izdelkov, kot bi dalo misliti njeno ime. Tovarna je izdelovala orožje iz osiromašenega urana. Od vseh kovin, kar jih je najti v naravi, ima uran največjo gostoto. Je izjemno trd. Iz osiromašenega urana, ki nastaja v velikih količinah pri pridobivanju obogatenega urana za jedrsko orožje, zato izdelujejo projektile, ki imajo veliko prebojno moč, in oklepe za vojaška vozila. Ko pa so v tisti tovarni v mestecu Colonie delali za Pentagon, so proizvajali tudi uranov oksid. Kakih deset ton tega prahu se je izkadilo skozi tovarniški dimnik in se posedlo v okolici.

Otroci so se igrali na tovarniškem dvorišču, ki v tistih časih ni bilo ograjeno, in v potoku, ki je pritekel iz tovarne. Voda je bila čudne rumenkasto zelenkaste barve, pa so vseeno čofotali po njej. Ribe v tisti vodi so imele velike rožnate tvore, pa so jih vseeno lovili. Ljudje, ki so delali v tovarni ali živeli v njeni bližini, so pogosto zbolevali in umirali mladi. Prebivalstvo je zahtevalo raziskavo. Ne lokalne ne zvezne oblasti je niso odobrile. Tovarniška uprava in vlada sta zagotavljali, da visoka stopnja žarčenja, ki je nista zanikovali, ne ogroža zdravja. Pozneje, ko tovarne ni bilo več, in po letih in letih dekontaminacije so uradniki trdili, da je za raziskavo že prepozno. Pokazalo se je, da niso imeli prav.

Raziskava je bila zdaj opravljena. Financiralo jo je britansko ministrstvo za obrambo. Vodil jo je profesor Randall Parrish z univerze v Leicestru, v njej pa so poleg Britancev sodelovali tudi ameriški strokovnjaki. Objavljena je v zadnji številki znanstvene revije Science of the Total Environment, ki je namenjena preučevanju sprememb v okolju, ki jih povzroča človeška dejavnost, zlasti sprememb v naravnih stopnjah kemičnih elementov in njihove distribucije, ki utegnejo vplivati na živi svet ali ogrožati človeško zdravje.

Znanstveni pomen te raziskave je zlasti v tem, da je razvila in uspešno uporabila nove tehnike za ugotavljanje navzočnosti osiromašenega urana v človeškem organizmu tudi dvajset let po kontaminaciji. S temi tehnikami so detektirali osiromašeni uran v posameznikih iz mesta Colonie, ki so bili izpostavljeni kontaminaciji, ko je tovarna še delala. Izsledki dopuščajo sklep, da v okolju, ki ga je kontaminirala tovarna orožja, živi prebivalstvo, ki je kronično izpostavljeno osiromašenemu uranu. Na podlagi metodologije in izsledkov raziskave bo mogoče v prihodnje zanesljiveje kot doslej ugotavljati primere minule izpostavljenosti kontaminaciji z osiromašenim uranom.

Škodljivosti osiromašenega urana za človeško zdravje nihče ne zanika. Do kontaminacije pride z vdihom majhnih delčkov uranovega oksida. Osiromašeni uran potuje po telesu v krvi in se odlaga v mehkih tkivih, zlasti v pljučih, možganih, limfnem sistemu in kostnem mozgu. Vdihnjeni delčki osiromašenega urana oddajajo žarke alfa, ki bombardirajo okolje, v katerem so deponirani, in povzročajo poškodbe DNK v celicah. Zaradi tega žarčenja je osiromašeni uran potencialni povzročitelj širokega spektra rakastih obolenj, težav z ledvicami in ščitnico, okvar pri rojstvu in podiranja imunskega sistema.

Vse te probleme tisti nesrečni Američani iz mesta Colonie poznajo iz lastnih izkušenj. Eden izmed njih se pritožuje, da ima na prsih prav takšne tvore, s premerom dva centimetra in pol, kakršne je kot otrok opažal pri ribah, ki jih je lovil v tovarniškem potoku. Zdravniki jih ne znajo razložiti. Ta moški je imel možgansko anevrizmo (morda zato, ker osiromašeni uran povzroča oženje žil v možganih). Ima tudi hude bolečine v kosteh in je kronično utrujen. Že ko je bil še mlad, so se mu začeli drobiti zobje. Ostale so mu le majhne škrbine, ki jih je lahko odstranil z jezikom.

Doslej težav trpinov iz mesta Colonie ni bilo mogoče verodostojno povezati s kontaminacijo z osiromašenim uranom. Zdaj je ta povezava potencialno vzpostavljena z znanstveno avtoriteto. Ta avtoriteta je v danem primeru še močnejša, ker je nosilec raziskave, Parrish, pred leti preučeval veterane iz prve zalivske vojne. Takrat so nerazložljive zdravstvene težave tistih nekdanjih vojakov mnogi povezovali z osiromašenim uranom in zadeva je postajala precej spolitizirana. Parrish je preiskal 400 veteranov in pri nobenem ni zaznal osiromašenega urana. Tudi ko se je odpravljal v Colonie, je povedal, da ni pričakoval, da ga bo našel. Toda ko ga je našel, pa izsledkov ni zamolčal. Zakaj so ti izsledki potencialno tako pomembni?

Osiromašeni uran uporabljata v vojnah dve državi, ZDA in Velika Britanija. Uporabljali sta ga v prvi zalivski vojni, zlasti na jugu, v okolici Basre, kjer je potem skokovito naraslo obolevanje za rakom. Uporabljali sta ga v Bosni, Srbiji, Črni gori in na Kosovu. V velikanskih količinah - gre za več sto tisoč ton - ga uporabljata v Iraku in Afganistanu.

Osiromašeni uran gori. Ko gori, se sproščajo delčki, ki jih lahko vdihnemo, in ko jih vdihnemo, se jih ni več mogoče znebiti. Osiromašeni uran zagori, ko izstrelek, okrepljen z njim, eksplodira. Neposredni uničevalni učinki takšnega izstrelka so seveda veliki. Ampak po eksploziji se prah, ki vsebuje osiromašeni uran, poleže, osiromašeni uran pa ostane radioaktiven še več milijonov let. Je neuničljiv in ni ga mogoče odstraniti. V mestecu Colonie so ga v raziskavi, ki jo omenjam, našli tudi na krajih, od koder so odpeljali vse tiste desetine in desetine ton zemlje. In dokler je navzoč v okolju, ga lahko vdihnemo.

Problem zadeva civilno prebivalstvo na vojnih območjih, kjer se uporablja osiromašeni uran, veliko bolj kot vojake, ki ga uporabljajo. Eden od članov Parrisheve raziskovalne skupine je bil tako jasen, kot je znanstvenik sploh lahko. Zdaj se je pokazalo, da je mogoče v človeškem telesu zaznati osiromašeni uran dvajset (in več) let po kontaminaciji. Če se bo v naslednjem koraku na večjem statističnem vzorcu dokazalo, da so prizadeti zaradi kontaminacije pretrpeli nadpovprečno hude negativne posledice, kakršne so denimo rakasta obolenja, se bo zastavilo resno etično vprašanje o vojaški uporabi osiromašenega urana. Takrat bo mogoče argumentirati, da je uporaba osiromašenega urana vojni zločin. Menim, da s tem argumentom ni več treba čakati.