Zahtevali so predsednika Mirana Potrča. Tisti dan so dobili v roke plačilne listke in prekipelo jim je. V jugoslovanskem kotlu je ob vsem drugem kipela tridesetodstotna inflacija. Potrča ni bilo. Pred vrata skupščine je priletelo nekaj železnih odlitkov, ki so jih delavci pograbili na poti iz tovarne.

Franceta Tomšiča, litostrojskega sindikalista, so si delavci tisti dan spontano izvolili za vodjo. "Prevzel sem megafon," se spominja trenutka, ko se je njegovo ime zapisalo v ozvezdje slovenskega delavskega gibanja. "Takrat so pristopili miličniki, nas prepričevali, da megafon dela slabo in da nam bodo dali boljšega." Sindikalne voditelje so povabili v avlo skupščine. "Tam smo zagledali pomenljiv prizor. Za vrati je čakalo dvesto policistov. Napolnili so ves prostor, do prvega nadstropja. Postalo nas je strah." Ko so delavci videli, da so se vrata skupščine zaprla, so se obrnili proti Cankarjevemu domu. "V trenutku so zavzeli Linhartovo in kasneje Gallusovo dvorano," pripoveduje Tomšič. Sindikalni voditelji so se še zadnjič ozrli po tovariših miličnikih, odprli vrata in stekli za delavci. Poti nazaj ni bilo.

Za Jugoslavijo je bila takšna stavka šok. "Titovi zavodi Litostroj so bili kot Rade Končar ali morda Đuro Đaković politična fabrika, zato je imelo zborovanje veliko politično težo," pravi Tomšič. Delavci so pod bleščečimi cevmi orgel razpravljali, kritizirali in odstavljali direktorje. Dosegli so uskladitev plač z inflacijo. Teden dni kasneje, ko se je stavka nadaljevala, so naredili še nekaj nezaslišanega. Ustanovili so Socialdemokratsko zvezo Slovenije (SDZS), prvo opozicijsko stranko v takratnem komunističnem svetu. "To je bilo za Partijo popolno presenečenje," se nasmehne Tomšič. "Kučan in Popit nista niti pomislila, da bi si kdo upal storiti kaj takega." Decembrska litostrojska stavka in pohod delavcev po Ljubljani sta napovedala leto 1988, leto velikih sprememb, procesa proti četverici in ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se mu je v slutnji osamosvojitve kmalu pridružilo skoraj dva milijona ljudi.

Udarili so knapi

Čeprav je bila delavska manifestacija pred dvajsetimi leti prvi znak, da tudi v Sloveniji razpad države ne bo potekal na političnem parketu, temveč je za temeljit družbeni premik potrebna korenita ljudska sila, pa to ni bila prva manifestacija moči in nezadovoljstva delovnega ljudstva zaradi prepada med politično teorijo in realnostjo.

Prvikrat po ideološkem, političnem in dobesednem (o)čiščenju, ki sta ga prinesli druga svetovna vojna in komunistična revolucija, ki je začasno pometla tudi s kapitalizmom, se je upor delavcev zgodil leta 1957 v Trbovljah. V režimu, ki se je v teoriji ponašal z najbolj pravično socialno ureditvijo, so nenadoma stavkali knapi. Za oblast je bil to udarec v pleksus. Kardelj ni vedel, kaj storiti. "Pripravljen je bil tudi na uporabo sile," pripoveduje zgodovinar Božo Repe. "To je pomenilo konec dotedanje jugoslovanske monolitnosti. Jugoslovanski vrh se je razklal. V socialistični državi, v kateri so na oblasti delavci, ti načeloma ne morejo stavkati." Če bi teorija držala, bi stavkali sami proti sebi. Ker je držala stavka, je padla teorija. Vedno se najde kdo, ki se postavi nad ljudstvo.

Minevala so desetletja in vzporedno z delavskimi so se v Sloveniji dogajale raznovrstne ljudske vstaje. Do leta 1968 se je zgodilo nekaj posameznih zborovanj, na katerih so ljudje protestirali iz solidarnosti do afriških ljudstev. Zaloško cesto so leta 1968 zasedli zdravniki, ki so zahtevali višje plače, po isti cesti so pred CK korakali železničarji. Prvemu valu študentskih protestov med letoma 1968 in 1973, ko je ljudska milica beležila pet do devet protestov na leto, sledi zatišje do leta 1985. Nekaj let ni hodil po cestah nihče. To dolgo zaspano dobo Čelik označi kot "spremembo iz liberalizma Kavčičevega tipa v povečano represijo". Družbena apatija je kasneje prerasla v drugi val, ki se je širil vse do osamosvojitve, leta 1990 nekoliko upadel in nato držal konkretno linijo do vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Število protestov se v obdobju po osamosvojitvi vsako leto giblje med dvajset in trideset. "To pomeni, da se približujemo normalni državi," pravi Čelik.

Kljuvanje na površje

Za tradicijo zborovanj v Sloveniji je najpomembnejše vstopno leto 1968. "Tistega leta smo gledali posnetke iz Pariza, Berlina, pa spopade študentov in policije v Beogradu," se spominja Darko Štrajn, raziskovalec Pedagoškega inštituta, nekoč ključni aktivist študentskih protestov. "Brali smo dela teoretikov tako imenovane 'nove levice'. Ta je sicer temeljila na izročilu 19. stoletja, delavskih gibanj, anarhizma in marksizma, vendar je bila ostro kritična do stalinizma." Štrajn ne zanika, da jim je bilo simpatično tudi početje RAF. "Brali smo Ulrike Meinhof, vendar tako daleč nismo šli. Ostajali smo na verbalni ravni." Iskali so poti v temeljno socialno pravičnost. "Na primer pravičnost v izobraževanju. Že takrat smo ugotovili, da ni pogojev za vertikalno mobilnost otrok iz nižjih slojev."

Prvi študentski protest se je zgodil 6. junija 1968 v študentskem naselju v Rožni dolini. "Skupnost študentov se je spremenila v dežnik, ki je legitimiral tudi oblasti nevšečne dejavnosti," pravi Štrajn. Mikro spremembe so olajšale pot velikim premikom zavesti. "Ko so leta 1969 Američani bombardirali Kambodžo, smo mimogrede organizirali demonstracije tisoč ljudi. Šli smo skozi center Ljubljane in zažgali ameriško zastavo. Potem smo se začeli spraševati: mar to, da demonstriramo proti Ameriki, pomeni, da je pri nas vse v redu?! Tako smo prišli pred takratno skupščino, zagnali kraval in se odpravili naprej v študentsko naselje." Tam se je mimo uradnega zgodovinopisja razvila ena zanimivejših debat v zgodovini slovenskega naroda. "V zarodku se je pojavila ideja o emigraciji," se spominja Štrajn. "Določeni študenti so propagirali slovenski kongres, levičarji pa smo rekli, da z emigracijo nočemo imeti nič." Štrajn pravi, da se je v sproščenem vzdušju pojavila diferenciacija, ki šteje še danes. "Zaledje koktajla današnjih LDS, Zares in SD je takšno: nad enopartijskim sistemom ni zmagala emigracija, temveč tisti, ki smo se rodili pod socializmom in se pod njegovim površjem prikljuvali do demokratičnih idej. Emigrantski element in nanj vezan odnos do Cerkve pa je že ves čas v koliziji z realnostjo." Štrajn pripoveduje o zasedbi Aškerčeve, v kateri je sodelovalo 4000 študentov, in o kasnejši zasedbi Filozofske fakultete. Pripoved prepleta z vzdihljaji režima. "Natanko smo vedeli, kdo med nami je agent udbe," se nasmehne. Jedro gibanja se je v takšnih razmerah vse bolj radikaliziralo. Leta 1974 je bil sam obsojen na pol leta pogojne zaporne kazni.

Policist Pavle Čelik je demonstracije spremljal od prvega dne. "S študentskimi funkcionarji smo imeli dobre stike," pravi. "Povedal sem jim, da ni v njihovem interesu, da bi jih policija tepla. Seveda so se strinjali." Sami so organizirali redarsko službo, policija pa se je sproti učila. "Hipijevsko gibanje je bilo za nas novo," priznava Čelik. "Sprva nismo vedeli, za kaj gre. Tudi sami sebe smo iskali." Čelikov šef, načelnik republiške policije, je bil takrat gospod Janez Winkler. Spominja se pomembne podrobnosti. "Pred prvim študentskim protestom sem napravil potezo, ki se je zgodila prvič in zadnjič v zgodovini policije!" vzklikne. "Policistom, ki so spremljali pohod študentov, sem pobral orožje." Winkler nas spomni na nedavno smrt navijača v Italiji. "V strahu lahko policist stori napako, zato sem ocenil, da bo bolje, če to vnaprej preprečim. Lahko bi se končalo s spomenikom, z velikimi aferami. Raje sem izbral možnost, da bi se, če bi se že spopadli, udarili kot fantje na vasi." Pesti so vendarle ostale v žepih. Zgodovina ljubljanskih demonstracij - od vseh jih je bilo devetdeset odstotkov v prestolnici - nima zapisanih spopadov. Nameni so bili drugačni. Winkler, ki se je na sestankih zvezne milice v Beogradu dosledno skliceval na ustavo iz leta 1974, ki je republiškim enotam podeljevala visoko stopnjo avtonomije, je prepričan, da so bili interesi slovenskih policistov in državljanov vedno vzporedni.

Žaganje štafete mladosti

Študentsko gibanje je kasneje izgubilo zalet in v dolgem obdobju Dolgcajta je bila ena redkih zaznavnih akcij - kolesarska. "Jeseni 1977 smo ugotovili, da mestna uprava daje prednost drugim vidikom prometa, kolesarjenje, ki je bilo večinoma domena mladih ljudi, pa je zanemarjala," pravi Zoran Pistotnik, eden od pobudnikov kolesarskega pohoda. Na protestu se je zato zbralo približno sto dvajset kolesarjev, med njimi tudi Gregor Tomc, ki so se vozili po mestu in zvonili z zvonci. "Ta akcija je bila okvir, s katerim smo po dolgem času na plano privlekli širša vprašanja o odrinjeni subkulturi. Pogojno rečeno je šlo za alternativni kulturni dogodek. Vezan je bil na delovanje Radia Študent." Dogodek so za nekaj dni pograbili mediji, dolgoročnejšega učinka pa ni bilo, pravi Pistotnik.

Leta 1984, štiri leta po Titovi smrti, pa se je študentsko gibanje ponovno prebudilo. V študentskih domovih so nenadoma drastično zvišali najemnine in študenti so se, kot bi čakali na priložnost, odzvali z drastičnim bojkotom, ki se je iz prvotne nepokorščine spremenil v politični spopad in se končal s prevzemom najpomembnejših funkcij v tedanjem študentskem upravnem organu, Univerzitetni konferenci ZSMS. "Trkali smo na vrata vseh študentov in pozivali k nepokorščini," se spominja dr. Andrej Rus, danes profesor na FDV. Ker je ZSMS nasprotovala njihovim zahtevam, se je konflikt zaostril v spopad z režimom. Dve leti zapored je Rus kandidiral na volitvah Univerzitetne konference in v drugo s kolegi postal del nove študentske oblasti. Vmes so pripravili tudi akcijo uničevanja štafete mladosti. Na trgu za Maximarketom so z mislijo na Titovo pot obtesali tri metre in pol dolg hlod. Nato so ga prežagali na pol, kar je oblast označila kot korak čez mejo in napovedala sankcije. "Kučanu smo poslali pismo, v katerem smo ga opozorili, naj iz Slovenije ne dela Kosova," se spominja Rus. "Šlo nam je za to, da ne bi razdvojili Slovenije, saj je bila že sama Jugoslavija dovolj konfliktna. Če žagamo štafeto, jo zato, ker v Jugoslavijo ne verjamemo več. Kučan je razumel in nas pustil pri miru."

Sledile so litostrojske demonstracije in poleti 1988 zbor za Janšo, Borštnerja, Tasiča in Zavrla na Kongresnem trgu. Bil je topel, vznemirljiv večer. Nekdo je s seboj prinesel lesene kmečke vile, ki so štrlele visoko nad glavami. Tudi najmlajši, v spremstvu staršev, smo se spomnili Matije Gubca. Kontinuiteta. Z odra se je Pero Lovšin hripavo drl priredbo Kranjskega Janeza. "Ivan, David, Janez, dvignil bom zastavo!" Koncert je organiziral Igor Vidmar, član Bavčarjevega Odbora za človekove pravice. "Zame sta bili pomembni dve izkušnji: sodelovanje v študentskih protestih v sedemdesetih in rock koncert za poljski sindikat Solidarnost leta '82 v Hali Tivoli," pravi. "Ko je bila na sestanku Bavčarjevega odbora za zborovanje najprej predlagana Hala Tivoli, to po mojem ni bilo več dovolj za demonstriranje samoorganiziranega ljudskega protesta in za prvo veliko javno manifestacijo gibanja, ki je takrat štelo že desettisoče članov." Vidmar je dosegel, da se je 21. junija 1988 narod zgodil na Kongresnem trgu. "Nastop Pankrtov na tej manifestaciji je bil nekaj najbolj normalnega," pravi. "Konec koncev so že deset let poprej peli Tovar'ši, jest vam ne verjamem, Lublana je bulana, Kdo so ti ljudje?, Kdo je tisti, ki mi lahko prav', kva lahko mislim, kva lohk vem. Punka nisem razumel le kot zabavo, bil je oblika splošnega mladinskega odpora, samoorganiziranega ustvarjalnega protesta. Ker pa je šlo za vseljudsko gibanje, se mi je zdelo normalno, da so sodelovali tudi mainstreamovski rockerji, pa tudi APZ Tone Tomšič kot predstavnik tradicionalne kulture. Pesniki in pisatelji pa so bili tako ali tako od začetka zraven." Vidmar verjame, da se med Kongresnim trgom 1988 in Kongresnim trgom 2007 vleče nit. "Gre za opozorilo tako desni kot levi politični eliti, naj se ne prilagaja 'svetovnim trendom' v škodo občega interesa."

Oblast izgublja živce

Policisti, se spominja Janez Winkler, so bili junija leta 1988 povsem neopazni. Tudi oni so bili del Gibanja. Sedemnajst let kasneje, novembra 2005, ko so se po Slovenski zgrnile množice, je nad Kongresnim trgom snežilo. Janez Janša, za katerega je velik del tega ljudstva nekoč pešačil v mesto, je kot predsednik vlade svetoval, naj raje počakajo na pomlad, ko bo vreme lepše. Bilo je povsem jasno, da je pripomba sarkastična. Demonstracije so bile uperjene proti ekonomskim reformam, ki bi po izračunih sindikatov najbolj prizadele prav delavce. Nedolgo za tem, še preden so pognali zvončki, se je Janševa reformna ideja razblinila. Policisti pa so postali vidni.

"V soboto se bo pokazalo, ali oblast spet izgublja živce," je med pogovorom pripomnil Pavle Čelik. Pravi, da bo treba opazovati policiste, njihovo ravnanje in opremljenost. Krvni tlak državi najlažje otipljete pred državnim zborom. "Ob zadnjih demonstracijah, leta 2005, sem si natančno ogledal policiste, ki so stražili parlament," se spominja tudi Winkler. "Postavili so ograje in pripeljali oklepnike. Povsem brez potrebe. Ko sem jih vprašal, kakšna varnostna ocena pogojuje takšno varovanje, so mi rekli, da obstaja nevarnost napada antiglobalističnih hord, ki krožijo po Evropi." Winkler se nasmehne. Teorije zarote.

Dve leti kasneje je situacija paradoksna. Demonstracije 2007 po besedah sindikatov nimajo zveze z vlado. Uperjene so proti delodajalcem. Vendar premierju ne dajo miru. Prepričan je, da so uperjene tudi proti njemu. Sodelujejo študenti. Sodeluje tudi Danilo Türk. Kongresni trg z okolico je za Janšo usoden kraj, njegovo preročišče.

"Smo del kapitalističnega sveta, iz katerega seveda ni mogoče izstopiti," je realističen nekdanji levičarski idealist Darko Štrajn. "Lahko si le prizadevamo, da bi družbeno ureditev zastavili kar se da socialno." Prepričan je, da to nalogo lahko opravi levica, ki je tradicionalno bolj občutljiva za socialni rob. "Slediti moramo le enemu cilju," opozarja tudi Tomšič. "Zagotoviti moramo, da bo lahko vsak delavec živel od svojega dela." Pravi, da je nujno dvigniti najnižje plače, ki zdaj ne omogočajo preživetja. Tomšič se dobro spominja, v kakšnih okoliščinah delavska roka pograbi železni odlitek in ga po Slovenski cesti ponese proti Kongresnemu trgu in med državne palače. Če ima delavec občutek, da je potisnjen na rob, odlitek hitro tudi kam poleti. Da bi razvozlali ta fenomen, ni treba globalnih, ekonomskih, ne zarotniških teorij. Temeljna razmerja so nespremenjena že od časov Matije Gubca.