Delo v širšem občinstvu sicer zelo cenjenega pesnika je nemalokrat ostalo prezrto, premalo reflektirano, širše cenjeno ali brano, zaradi česar so se v Študentki založbi poleg izdaje obsežnih Zbranih del Gregorja Strniše odločili organizirati tudi simpozij Strniševa vesolja, ki naj bi na čim bolj interdisciplinaren način skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj. Na posvetu je bil tako poleg poznavalcev literarnega ustvarjanja, Petra Kolška, dr. Gorazda Kocjančiča, Andreja Božiča, dr. Vida Snoja, dr. Miklavža Komelja, Vena Tauferja, dr. Tomaža Toporišiča, dr. Janeza Strehovca in Dragana Živadinova, tudi predstavnik "druge strani", natančneje fizike, dr. Tomaž Zwitter, s čimer je bilo mogoče nekoliko določneje artikulirati glavno misel posveta, kakšno je pravzaprav razmerje med znanostjo in pesništvom. Simpozij je povezoval in vodil Aleš Šteger.

Problem recepcije Gregorja Strniše, pesnika, dramatika, tekstopisca, pisca radijskih iger in pesmi za otroke - srečanje je vendarle naletelo na zelo dober odziv, saj so sicer brezplačne vstopnice pošle - je v uvodnem predavanju Peter Kolšek, pesnik, kolumnist in dober poznavalec slovenske poezije, povzel v vprašanje: "Kdo ima težave? Strniša z nami ali mi z njim?" V iskanju razlogov za takšen položaj je Kolšek provokativno označil Strnišo kot največjega heretika.

Dramaturg, gledališki teoretik, prevajalec in publicist dr. Tomaž Toporišič se je posvetil bolj "zunanji preproščini" pesniške oblike - ta velja za eno najbolj samosvojih in dognanih, kjer petdelna pesnitev predstavlja celoto - predvsem pa dramskemu ustvarjanju na primeru Driade, pri čemer je Strnišo prepoznal kot pesnika prestopanja meja, saj je s pesniško igrivostjo namensko rahljal klasično shemo novoveške drame. Andrej Božič je na drugi strani soočil Kanta in Strniševo pesniško zbirko Oko prek oblikovne sorodnosti s Kritiko čistega uma in poudaril "raztrto razprtost sveta", saj pesem lahko seže čez omejitve čuta in razuma. Za stik med znanostjo in pesništvom je poskrbel dr. Tomaž Zwitter, ugleden fizik in astronom, ki se je ogibal kakršni koli določitvi pesništva, zato pa je predstavil, v kateri smeri se giblje moderna znanost in kaj je pravzaprav očaralo Strnišo v njegovem času.

Kot je dejal dr. Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pesnik, Strnišev opus izjemne širine navdaja z občudovanjem nad lepoto in izčiščenostjo pesniške forme in na drugi strani z občutkom solipsistične ujetosti ali nemoči razumeti vesoljsko zavest, zavedanje o povezanosti vsega z vsem. Tudi sicer so se predavatelji večinoma osredotočili prav na pomen izmuzljivega pojma vesoljske zavesti ter na dve temeljni teoretični deli, v katerih je pesnik dal orodje za razumevanje lastne poezije: Relativnostna pesnitev in uvodna beseda k zbirki Vesolja. Dr. Gorazd Kocjančič, filozof, prevajalec, publicist in pesnik, je ti preambuli uporabil kot izhodišči za potrditev dveh tez, in sicer, da pesništva ni mogoče razlagati in da je širše sprejeti mitologizirajoči pojem znanosti nekritično sprejel in mu dal metafizično dimenzijo. Prav ta nekoliko bolj kritičen pogled na pesnika, ki uživa sloves nesporne kvalitete in erudicije, je zmogel prevesiti debato tudi v nekoliko bolj ironične in šaljive tone. Dr. Miklavž Komelj je posredno pokazal, da je v nekaterih pogledih pesnik interpretativno "precenjen", in hkrati zastopal trditev, da je vrh pesniškega opusa nemara iskati prav v ustvarjanju za otroke. V njem se dovrši ironična pesnitev, ki se skozi otroški pogled kaže kot kozmična zavest in v svoji naivnosti na neki način zanikuje antropocentričnost. Je prostor, kjer v "naš" svet ves čas posegajo "roke" vesoljne zavesti s svojo čudežnostjo.

Simpozij se je končal s projekcijo dokumentarnega filma, posvečenega Gregorju Strniši, Vesolje, tam sem jaz doma.