Vse do smrti namreč ni dočakal primernega priznanja stroke, čeprav je s svojim izjemnim poznavanjem evropske kulture marsikomu med nami občutno skrajšal pot do znanja, ki ga je moral sam pridobivati leta in leta z vedoželjnim in vztrajnim brskanjem po muzejih, arhivih in mnogovrstni tuji literaturi. Tu mislim zlasti na njegov že zdavnaj razprodani Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, ki v svoji sežetosti vse zahodnoevropske kulture skoraj nima vzporednice v svetu. Čeprav je nepogrešljiv priročnik tako študentom umetnostne zgodovine kot vsem nam, ki še mnogo let po končanem študiju radi pogledamo med neštetokrat prelistane strani, zaradi česar je postal iskana rariteta, ni več doživel ponatisa. O sebi je v njem med drugim skromno zapisal, da je slovenski umetnostni zgodovinar in likovni kritik, rojen leta 1925, da se je študijsko izpopolnjeval v Parizu, Italiji in ZDA ter da je univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam sem ga tudi spoznala kot prestrašena študentka prvega letnika umetnostne zgodovine, saj je veljal za izjemno strogega in zahtevnega predavatelja, ki naj bi slušatelje še posebej mučil z brezštevilnimi podatki iz njemu posebno ljubega srednjega veka, ikonografije in z znamenitim seznamom svetovne literature s področja umetnostne zgodovine. A kmalu sem ob njegovih predavanjih v polmračni predavalnici začela odkrivati očarljivo skrivnosten svet podob, ki jih je profesorjevo interpretiranje ob diapozitivih ter s pomočjo znanja iz ikonografije, literature, zgodovine in mitov umeščalo v kompleksno dojemanje sveta določene dobe. Mnogo pozneje sem razumela pravilnost njegovih zahtev, da moramo prebirati razprave tudi v tujih jezikih, da za resnično dojemanje umetnosti potrebujemo dodatno znanje in, ne nazadnje, da moramo biti spoštljivi do jezika, v katerem se izražamo. Nikoli več nisem pozabila, da ni samo moderna umetnost tista, ki za pravo komunikacijo od gledalca zahteva znanje, temveč je vsa likovna dediščina utemeljena na metaforah. Dr. Luc Menaše ni podcenjeval niti najbolj obrobnih podatkov ter je v navidez frivolnih in bizarnih podrobnostih znal prepoznati način branja zgodovine, kar se je ob slikovitem pripovedovanju velikokrat izkazalo tudi za bolj smiseln način kakor zgolj nizanje suhoparnih dejstev. Osupljal je s svojo klasično humanistično izobrazbo, kjer je bil prav toliko posvečen v zapleteno srednjeveško simboliko kot neoplatonistično poezijo Lorenzovih somišljenikov, vedoželjnost in resnost pa je pričakoval tudi od svojih študentov. A to je bilo tudi vse, kar je od nas zahteval, nagradil pa nas ni zgolj z dobrimi ocenami, temveč s korektnim odnosom obojestranskega spoštovanja, Tega smo se z leti njegovi študentje vse bolj zavedali, tudi njegovega posebnega smisla za humor, ki je v na videz strogem gospodu iz nekih minulih časov, kakor se je nekoč sam pošalil, razkrival duhovitega svetovljana s pronicljivim umom, kakršnih skoraj ne srečujemo več. Pravijo, da z leti spomini zmeraj bolj zapolnjujejo naše življenje in nemara se nam tudi čas šolanja kaže v drugačni, lepši podobi, a v mojih spominih ostaja profesor Luc Menaše eden zadnjih izobražencev klasičnega humanističnega duha, čigar delo smo Slovenci daleč premalo cenili.