Ideja o rojenem zločincu
Od časov Lombrosa, italijanskega zaporniškega zdravnika, ki je meril lobanje kriminalcev in ugotovil vrsto skupnih imenovalcev, se do danes ni kaj prida spremenilo, razen razvoja znanosti. Ideja o rojenem zločincu se pojavlja vselej, ko pogovori o družbenih razmerah, ki bi jih morali spremeniti tudi zato, da se zmanjša kriminaliteta, postanejo zlasti za oblast nelagodni.
Razvoj znanosti je od Lombrosovih zunanjih značilnosti privedel do dokazovanja z bolj sofisticiranimi metodami. Pred desetletji je sliko o rojenem zločincu obetal krvni test, ki naj bi s kromosomskimi odkloni dokazoval prirojeno povečano agresivnost. Nazadnje sem na nekem kongresu pred dvanajstimi leti poslušal znanstvenico, ki je raziskovala odziv posameznikov na določene besede. S slikami možganskih valovanj je dokazovala razliko med "normalnimi" ljudmi in delinkventi. Ko tudi to odkritje ni privedlo do Nobelove nagrade, nam je še vedno ostala ljudska sodba o "izrodkih". S to besedo označujemo, da je že "po rodu" mogoče in potrebno ločiti poštene ljudi od različnih skupin kriminalcev, pa naj gre za pedofile, morilce ali tiste, ki mučijo živali.
Od predstave o tem, kako nastanejo ali se oblikujejo zločinci, je odvisno marsikaj. Za kriminalitetno politiko predvsem to, kako bo ravnala z njimi, kakšno zakonodajo bo oblikovala, koliko pozornosti bodo deležne človekove pravice (ki niso vselej tudi delinkventove pravice) ali kakšen sistem ukrepov zoper kriminaliteto naj obvelja nasploh.
Mednarodni kongresi znanstvenikov bi morali ponuditi odgovore na številna vprašanja. Pred kratkim se je v Bologni končal večdnevni evropski kriminološki kongres, ki bi moral glede na zveneča imena vrhunskih mislecev prinesti olajšanje v zagatah, ki nam jih ustvarja kriminal vseh vrst, zlasti terorizem kot prevečkrat in nezasluženo predstavljena temeljna grožnja današnjemu miru.
Po koncu kongresa se mi je zazdelo, da so se zagate le še povečale. Ob vprašanju, kaj je bila pravzaprav tema letošnjega kongresa, smo si vsaj slovenski udeleženci priznali, da je ni bilo mogoče razbrati. Več kot petsto referatov je osvetljevalo drobce kriminalnega sveta, vsak zase po svoje korektno, a tako daleč - vsaj po mojem - od najbolj žgočih tem, s katerimi bi se kriminologija kot znanost morala prav ta trenutek ukvarjati.
Hlastanje po trenutnih rešitvah
Moje razmišljanje se je usmerilo v povezavo med kriminalitetno politiko, kazenskim pravom, zlasti postopkom, in kriminologijo oziroma penologijo kot specifično vedo o kaznovanju in ravnanju z obsojenimi.
Če sem včasih preveč poenostavljeno svaril pred vdorom politike v kazensko pravo, moram poudariti, da se dobro zavedam, da ima politika v obliki parlamenta, ki sprejema zakone, vselej zadnjo besedo. Moje nasprotovanje velja politiki, ki v postopku sprejemanja zakonov ni pripravljena prisluhniti stroki ali vsaj tistemu njenemu delu, ki se je že dokazal z ustreznimi rešitvami.
Kriminalitetna politika, ki je v rokah oblasti, je tako praviloma neki prostor skupne množice in tako stičišče različnih interesov. Specifičnega ima oblast, ki mora sprejemati ljudstvu všečne ukrepe. Pogosto različnega ima stroka, ki dobro ve, da se čez noč in z nedomišljenimi ukrepi, kamor najpogosteje spadajo strožje kazni, nikoli ne da doseči znosnejšega obsega kriminalitete. Svoje dodajo številni mediji, ki so jim konfliktne situacije najbolj po godu. Posledica teh množic interesov in nepremišljenih ukrepov je tudi ta, da se kazenska zakonodaja, katere zaščitni znak bi morala biti stabilnost, spreminja skorajda po tekočem traku.
Nekaj k temu prispeva ustavno sodišče, a le zato, ker hlastanje po trenutnih rešitvah, zlasti po načelu učinkovitosti, vodi predaleč stran od spoštovanja človekovih pravic. Prav sporočila ustavnega sodišča bi morala biti najbolj jasen dokaz, da je za spremembe kazenske zakonodaje potreben temeljit premislek.
Kazensko pravo v povezavi s kriminalitetno politiko nam v zadnjih letih ponuja naslednjo sliko. Standardi človekovih pravic, ki jih varujeta kazensko materialno pravo in kazenski postopek, se vse bolj nižajo. Sodniki po Evropi, še huje je v Ameriki, izrekajo vse več strogih kazni. Zapori se polnijo preko vseh meja. Pri vsem tem pa znanost z nezapletenimi postopki, dovolj je preprosta statistika, ugotavlja, da se obseg kriminalitete ne povečuje. Ponekod ob naraščajočem številu zapornikov celo pada. Sem ter tja se pojavljajo nove oblike kaznivih dejanj, ki jih omogoča tehnološki razvoj (na primer internet). Nikjer pa ni mogoče potegniti prepričljive vzporednice med zaostrenimi ukrepi in povečanjem kriminala.
Videti je, kot da bi v nas spali mali hitlerji, ki čakajo na ugodno priložnost. Ko se zbude, začno svoj osvajalni pohod v imenu boja proti zločinu. A tokrat gre za boj, ki utegne povzročiti več zla kot kriminal, ki ga preganjamo.
Ni mogoče vsega zvaliti na 11. september, po katerem očitno "nikoli več ne bo tako, kot je bilo". Med predlogi za novo kazensko zakonodajo se spominjam ideje visokega uslužbenca Evropske unije nekaj let pred tem. Po njegovem bi bilo nujno zapleniti premoženje vsakomur, ki bi se zaradi določenih kaznivih dejanj znašel v postopku, ne glede na to, ali bi ga sodišče pozneje spoznalo za nedolžnega (?!). Že sum bi torej zadoščal za finančno uničenje nedolžnega človeka.
Mučenje osumljenca
Predlogi Alana Dershowitza, znamenitega harvardskega profesorja, po katerih bi pravno uredili mučenje osumljencev, so našli zagovornike tudi v Evropi. V Nemčiji je pred leti odmeval primer ugrabitve otroka znanega industrialca. Osumljenca, ki je prišel po odkupnino, je policija prijela. Med zasliševanjem se je policijski inšpektor odločil za uporabo torture, ker je domneval, da bi s hitrim priznanjem lahko pravočasno našli in rešili otroka.
Osumljenec se je zlomil še pred začetkom mučenja, odredba o mučenju pa je privedla do kazenskega postopka zoper policista. Številni politiki, na žalost tudi akademiki, so se izrekli za mučenje. Temu je bilo naklonjeno tudi javno mnenje. Vendar so se prav tako številni izrekli tudi zoper take ukrepe. Na vrsti je bilo sodišče, ki je potrdilo nedopustnost mučenja, a izreklo prizanesljivo kazen policistu, ki se je zanj odločil, a z njim ni niti začel.
Nemška politika je pozneje nadaljevala s posamičnimi ekscesi. Minister Schäuble se je med drugim zavzel za preventivno pobijanje domnevnih teroristov.
Žrtve kot "mirovni dar"
Za širše razumevanje sodobne uporabe kazenskega prava se je treba preseliti na področje, ki ga skupno urejajo pomembnejše države. Eno najbolj pretresljivih pričevanj ponujajo pravkar objavljeni spomini Florence Hartmann, sodelavke Carle Del Ponte. Velesile so se že zdavnaj dogovorile, da ne sme priti do izročitve Karađića in Mladića haaškemu sodišču. Oba namreč preveč vesta o mednarodni vpletenosti v zločine oziroma njihovo dopuščanje. Tisoči žrtev, ki so jih pomagali odbrati nizozemski vojaki, so bili "mirovni dar". Na podoben način so se "z ohranitvijo svetovnega miru" hvalili politiki, ko so padale žrtve Hitlerjevega osvajanja.
Zahodne države so tudi ovirale pridobivanje dokumentov, ki bi haaškemu sodišču omogočili presojo o lastni vpletenosti v srebreniški pokol. Takratna nizozemska vlada je prav zaradi sramotnega ravnanja svojih vojakov odstopila. Sedanja je istim vojakom podelila odlikovanja.
Vsi ti dogodki ustvarjajo sliko uporabe kazenskega prava, izvajanja načel kriminalitetne politike in ponujajo žalostne, a odlične priložnosti kriminologom za pisanje o zločinu.
Penologijo kot vedo o kaznovanju in obravnavi obsojencev bi lahko razdelili na dve področji. Prvo ustvarjajo akademiki z ustreznimi idejami in predlogi, drugo pa praktiki, ki z ljudmi neposredno delajo. Če pogledamo, kaj se po svetu dogaja v zaporih, se je spet treba ustaviti pri nekaterih ključnih problemih. Kriminalitetna politika je z aktualno uporabo kazenskega prava napolnila zapore. Penologi pa se morajo odločiti, kako ravnati z zaporniki v že tako slabih pogojih.
V Angliji je pred časom odmeval primer zapornice, ki so jo med porodom priklenili na posteljo. Nekomu je to ravnanje paznikov uspelo posneti in slike so prišle v javnost. Notranji minister je tako odločitev paznikov ocenil kot povsem normalno in primerno. John Lonergan, direktor zapora Mountjoy v Dublinu in po mojem mnenju eden redkih humanistov v tem poslu, se je sporekel z notranjim ministrom, a brez uspeha. Vklepanje porodnice med samim porodom je obveljalo kot sprejemljivo in strokovno ravnanje.
Zlorabe ne smemo nikoli tolerirati
Prepričan sem, da se posamičnim ekscesom težko izognemo. Vendar je treba vselej izreči ustrezno sodbo, kadar gre za tovrstne zlorabe. Če bi šlo za osamljen primer, je to mogoče razumeti, vendar se zdi nedopustno, da bi ga tolerirali. V trenutku, ko pa tako ravnanje dobi blagoslov države, se na stežaj odprejo vrata vsem takim in podobnim zlorabam moči nad obsojenimi.
Zato bi bil edini sprejemljiv ukrep, da bi bodisi odstavili ministra s takimi vrednotami ali pa bi naslednjega dne odstopili vsi angleški upravniki zaporov v znamenje jasnega sporočila o nestrinjanju s tako politiko. Seveda se ni zgodilo ne eno ne drugo in sporočilo tega dogajanja je jasno: oblikujemo penološko politiko, kjer so dovoljena nečloveška ravnanja. Ali je za protest potrebna znanstvena raziskava? Če se zdi vprašanje retorično, naj postavim naslednje: ali je potreben protest znanstvenikov? Vsekakor se ga ne spominjam.
Turčija kot evropska kandidatka je prav zaradi pritiska EU odpravila smrtno kazen. Dovolj pomemben korak, ki bolj naivnim zamegli pogled na to, kaj se dogaja v turških zaporih. Evropsko poročilo o nadzoru izpred nekaj let ima naslov From bad to worse - od slabega na še slabše. Abdulaha Ocalana na osamljenem otoku straži tisoč paznikov, oblast mu preprečuje še tiste stike, do katerih ima pravico, in ovira delo njegovih zagovornikov. Po zadnjih podatkih ga po mučenjih, ki jih je preživel že pred leti, ko so ga prijeli, menda počasi zastrupljajo.
Kriminološki kongres v Bologni je postregel med drugim z referatom, kjer so se raziskovalci ukvarjali s primerjavo počutja avstralskih in turških paznikov. Najbrž sem, kot pogosto, osamljen v prepričanju, da je tako raziskovanje sramotno, dokler taisti znanstveniki ne protestirajo proti ravnanju turških oblasti z zaporniki nasploh in z Ocalanom še posebej.
Protesti zoper Guantanamo so najprej prihajali iz nevladnih organizacij. Tem so se kasneje priključili tudi politični, celo s strani najvišjih državnih predstavnikov. Vendar se zdi, da so bili dovolj previdno odmerjeni, da niso povzročili večje škode ameriškim zamislim o ravnanju z domnevnimi teroristi, predvsem pa niso kaj prida koristili zapornikom.
Tudi spopad predsednika Busha in njegove administracije s sodišči, ki so občasno razsojala zapornikom v prid, ni opazneje omejil zlorab. Morda bo, v skladu z ameriško tradicijo od afere Watergate dalje, močnejši vpliv imela napovedana knjiga Andyja Worthingtona, novinarja, ki je opisal usodo 774 guantanamskih zapornikov.
Evropska pomoč pri ugrabitvah
A pri oblikovanju ameriške samozavesti v kršenju temeljnih človekovih pravic je imela zraven krvave prste tudi Evropa. Dovolj je prebrati poročilo Dicka Martyja, ki je preiskoval vpletenost številnih evropskih držav v ugrabitve domnevnih teroristov, ki jih je organizirala Cia. Poleg ugrabitev je šlo še za podporo pri prevozu, zapiranju in zasliševanju (beri: mučenju) ugrabljenih. Tak je bil primer Abuja Omarja, ki je v pismu, pretihotapljenem iz zapora in objavljenem v časopisih Chicago Tribune in Corriere della Sera, opisal, kako je bil ugrabljen v Italiji, odpeljan v Egipt in tam v zaporu podvržen hudemu mučenju.
Takratni vodja italijanske obveščevalne službe, ki je bil kasneje obtožen, je do konca zanikal kakršnokoli vpletenost, ne vedoč, da italijansko tožilstvo že razpolaga s prepričljivimi dokazi o udeležbi italijanskih agentov pri ugrabitvi.
Primer spominja na izjave Richarda Nixona, ki je do konca vztrajal pri lažeh (niso ga zaman poimenovali Tricky Dicky), potem pa čez noč odstopil in se s tem izognil mučnemu preiskovalnemu postopku, ki bi razgalil njegovo početje. Podobno se je obnašal predsednik Bush, ki pa je prvotne izjave o okoliščinah pregona teroristov "prilagodil" neizpodbitnim dokazom o vpletenosti in sodelovanju številnih evropskih držav.
Vse opisano je par excellence področje kriminologije, če se kot kritična družboslovna znanost le hoče in upa ukvarjati z zločinom, ki se poraja na najvišji ravni. A kaj od tega smo lahko slišali na zadnjem kriminološkem kongresu, kjer je bila zbrana vrhunska evropska modrost? Vrsto prispevkov, s katerimi so posamezni znanstveniki dokazovali, kako skrbno obdelujejo svoje vrtičke, pravzaprav drevesca. In prav zaradi zagledanosti vanje tako rekoč nihče ni videl gozda in bolezni, ki mu grozi. Če pade gozd, od malega bonsai drevesca ne bo nobene koristi razen neizmernega zadovoljstva njegovega gozdarja, ki mu je uspelo vzgojiti ta mali čudež.
Vendar je pridelek teh skrbno gojenih poganjkov zelo specifičen. Če zraste koeficient korelacije prvo leto 0,8122, drugo leto pa 0,8123, in ugotavljamo, da prvi kaže zadovoljstvo turških, drugi pa slovenskih ali avstralskih paznikov, to v ničemer ne bo pomagalo Abdulahu Ocalanu, da ne bi tako nečloveško ravnali z njim. Vendar bo avtor tako natančne raziskave izjemno srečen, ker se bo z analizo in metaanalizo dokopal do odkritja, kaj pomeni desettisočinka razlike v počutju paznikov.
Če kdo meni, da gre v pravkar povedanem za pretiravanje, ga lahko zasujem z množico referatov, kjer se na vsaki strani premetava statistika v četrto in še bolj oddaljene decimalke. Gre v resnici za znanstveno masturbiranje (kar je mednarodno uveljavljen izraz), ker razen znanstvenika, zagledanega vase in v tisočinke odstotka, ne uživa prav nihče. Še manj, da bi od tega kdo imel kakšno korist.
Preplašeni znanstveniki
Znanost o zločinu je v zadnjih desetletjih videti kontraproduktivna. Več ko ustvarja dlakocepsko natančnih analiz, slabše se godi ne le delinkventom, ampak sčasoma vsem nam, ki nam v imenu boja proti zločinu ožijo svobodo in v njej številne temeljne pravice. To so potrdili tudi sami zaporniki, ki so se - kot presenetljiva in dobrodošla novost - pred letom udeležili mednarodnega kriminološkega kongresa v mestecu Prato, prav tako v Italiji.
Tisti, ki so v zaporu preživeli več desetletij, so lahko primerjali prejšnje čase s sedanjimi. Njihova beseda je bila jasna in poštena. Resničnost potrjujejo redke raziskave, ki jih zanima počutje zapornikov in s katerimi želijo raziskovalci opozoriti, kaj vse bi bilo treba delati drugače, da bi si lahko lastili vsaj minimalne zasluge za humanejši in strpnejši svet.
Zato prav tako ni čudno, da pravkar končani kongres ni oblikoval nikakršnega sporočila, ki bi kot skupni imenovalec številnih kriminoloških zagat postreglo z vizijo reševanja.
Položaj znanosti, kakršno "se gredo" številni raziskovalci današnjega, tudi slovenskega časa in zločina v njem, je le na videz varen. Odmaknjeni od življenja, kakršno je v resnici, nekateri celo na smrt preplašeni, če bi ga morali zagledati od blizu, le pripomorejo k stiskam, namesto da bi jih poskušali reševati. K temu pripomore tudi strah pred posledicami zaradi kritičnih besed, ki bi jih morali izreči.
Edina rešitev, tudi v kriminologiji kot družboslovni znanosti, se zdi pogum kot nujna lastnost vsakega znanstvenika, ob samoumevnem poštenem in smiselnem raziskovanju. Zadostno število takih ljudi bi bilo pretrd oreh za katerokoli oblast, če bi jo popadle (in vsako oblast vedno popadejo) skušnjave, da bi zlorabila svojo moč nad katerokoli skupino svojih državljanov. To se mi zdi daleč najpomembnejša vloga znanosti o zločinu. Vse drugo je le okrasek, ki pride na vrsto po glavnem opravljenem delu.
Dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti
