Proti koncu svojega življenja, ki se je končalo pri 37 letih (1982), je Rainer Werner Fassbinder odkril, da je njegovo življenje ne le "romaneskno", marveč že popisano - z njegovi filmi vred - v romanu izpred 50 let: da je torej ta roman, Döblinov Berlin Alexanderplatz, nekakšna matrica tako njega samega kot njegovih filmov. In že zato njegova televizijska nadaljevanka, ki jo je posnel dve leti pred svojo smrtjo, ni toliko ekranizacija ali adaptacija Döblinovega romana, kot je Fassbinderjeva avtobiofilmografija.

Nadaljevanka, posneta za bavarsko televizijo, obsega 13 delov in epilog. Leta 1980 je bila eden najdražjih nemških televizijskih projektov, ki je stal šest milijonov mark, Fassbinder pa ga je realiziral v šestih mesecih. V svoji 15-letni režiserski karieri je Fassbinder posnel 43 filmov, torej najmanj dva na leto, toda samo v pol leta je realiziral projekt, ki je ne le suma njegovega opusa, marveč bi po trajanju ustrezal 15-urnemu filmu ali vsaj desetim celovečercem. In prav v tej obliki, torej kot 15-urni film, so Berlin Alexanderplatz v Nemčiji nekaj časa tudi prikazovali, kar pomeni, da so morali gledalci vsaj za en dan zamenjati svoje življenje s filmom.

Za filmsko različico te Fassbinderjeve televizijske nadaljevanke si je dobrih dvajset let prizadevala Juliane Lorenz iz Fassbinderjeve fundacije, ki je potrebovala toliko časa zaradi težav z avtorskimi pravicami (sam Fassbinder jih je namreč prodal, ker je, kot je trdil njegov televizijski producent, potreboval denar za kokain, ki mu je pomagal, da je lahko delal neprekinjeno štiri dni brez spanja). Digitalizirana različica Berlin Alexanderplatz je danes dostopna v kolekciji DVD, te dni pa jo predvajajo v Cankarjevem domu, kjer sta jo včeraj predstavila Darko Štrajn in avtor knjige o Fassbinderju ter priznani filmski zgodovinar in teoretik Thomas Elsaesser.

Fassbinderjev Berlin Alexanderplatz se začne tako kot Bogovi kuge (Götter des Pest, 1969), kjer Franz Walsch pride iz zapora in je tako zmeden od hrupa in vrveža na ulici, da bi se najrajši vrnil v celico. Enako se počuti tudi osrednja figura v Berlin Alexanderplatz, Franz Biberkopf, nekdanji cestni delavec, ki je za umor svoje žene odsedel štiri leta. Ko hodi po mestu, ga zaman oblega mladi rabin, saj ga Franz Biberkopf odžene kot svojega angela varuha in rajši takoj zavije k ženski, sestri njegove umorjene žene, ter jo posili. A kljub temu imajo ženske Franza rade in on njih, čeprav je lahko zanje tudi poguben. Ta Franz je dobrodušen in ustrežljiv orjak, ki ne pozna zlih misli, a tudi njegovi možgani niso kaj veliko večji od ptičjih; njegova slabost je, da si v stiski in zmedi rajši pomaga z mišicami kot mislimi. Takšen tip je idealna žrtev, če pride v roke takšnemu lopovu, kot je Reinhold - v njegovih rokah postane vlomilec in zvodnik ter prav takšen lumpenproletarec, kakršni so sestavljali množično silo nacizma. Obenem pa je Franz Biberkopf model vseh tistih Fassbinderjevih šibkih oseb, vseh teh ubogih par, ki se iz potrebe po ljubezni pustijo do kraja izkoriščati. V Berlin Alexanderplatz je Franz Biberkof le marginalec in priložnostni lump, medtem ko je Reinhold popolno utelešenje zla, toda Franz je nanj navezan kot na svojega demona, prav kakor bi sam rad bil njegov angel varuh in ga odvrnil od njegove krive poti. Tako kot se je sam Fassbinder, kot opravi, identificiral z obema, tudi moralni antagonizem, ki ga predstavljata Franz Biberkopf in Reinhold, definira genealoško drevo Fassbinderjevih filmskih oseb.