Da gre pri tem za "privatizacijo", je seveda larifari. Nemške železnice so državno podjetje, tudi nemški telekom je efektivno v državni lasti. Slovenske telekomunikacije in prometna infrastruktura bodo še naprej državne, samo da lastnik ne bo več Slovenija.

Zakaj torej prodajati? Je problem v nizki učinkovitosti, v tem, da Slovenci ne znamo sami upravljati teh velikih in kompleksnih sistemov? A je dokazano, da znamo. Sami smo jih ustvarili in vsaj do pred nekaj leti (z izjemami) zelo dobro vodili. Je pa dejstvo, da so v zadnjih letih že skoraj vsi tisti, ki so se s tem ukvarjali in so to znali, "dobili nogo".

Sistemi, o katerih je govor, so kompleksni in sofisticirani po upravljalski in organizacijski plati, v mnogih primerih po tehnološki in ekonomski ter po komercialni. Med njimi je nekaj pomembnih jeder našega tehnološkega in ekonomskega razvoja. Danes jih upravljajo združbe strankarskih podrepnikov, kakršnih v Sloveniji nismo videli na delu že štirideset let. Sistemi delujejo po inerciji še nekaj let, potem pa nič več. Za takega lastnika je najbolje, da jih proda, tako mu ostane vsaj nekaj, vsaj denar.

Vemo, da bodo prenesli novi lastniki vse glavne štabne in razvojne funkcije kupljenih podjetij v svoje centrale v tujini. Mnogi domači sklopi ustvarjanja visoke dodane vrednosti bodo izpuhteli, izničeni bodo mnogi potenciali bodočega razvoja. In kaj bomo dobili v zameno, kam bo šel denar od kupnin? Kam usmerjajo naši politiki svoje "razvojne naložbe"? V vlivanje betona in polaganje opek. To so sistemi, ki jih razumejo in obvladajo in iz katerih znajo ubirati profite. Zato adijo telekomunikacije, adijo zavarovalništvo in še kaj.

Eden od vladnih ministrov je pred časom zagovarjal odprodajo železnice s primerom iz zgodovine: saj so nam Nemci to železnico nekoč tudi zgradili in glejte, kakšne koristi smo imeli od nje. To je bilo pred 150 leti! Praktično vse, kar gre sedaj naprodaj, smo si zgradili sami, z lastnim znanjem in navdihom. Kakšna perverzna etika in morala poganjata to logiko, po kateri bomo sedaj vse to - na silo! - vrnili v stanje iz nekih davnih časov, ko so nam stvari še postavljali tujci, mi pa smo jim bili zgolj hvaležna in zadovoljna delovna sila!

Ob predajanju naše zemljepisne lege (za uporabo v prometu, igralništvu itd.) pod nadzor Nemcev, Američanov itd. se ni zalomilo pri nas (!), se je pa pri sosedih. Pri nas pa se sedaj razvnemajo strasti okrog dileme, ali bodo naši bodoči lastniki Nemci ali Italijani. Starejši gospod mi je pripovedoval, kako se je v Novem mestu, ki se je znašlo ob okupaciji leta 1941 v italijanski coni, sestavila nekakšna delegacija, ki je šla protestirat in zaprosit za prerazporeditev k Nemcem. Smo spet tam? Gre spet samo še za to dilemo? Nam znajo naši voditelji spet ponuditi samo še to izbiro in svobodo?

V Sloveniji ni bilo vedno tako! V času osamosvajanja nas je znani srbski glasbenik Bora Đorđević ozmerjal za narod dunajskih konjskih hlapcev - in kako hudo se je zmotil! Pa se je zmotil skoraj sto let prej tudi naš lasten Cankar. Procesi z veliko dinamiko, gnani z zanosom in z veliko energijo so stekli že v času naše "prve osamosvojitve" in prve svobode, takoj po Cankarju.

Leta 1941 je bila potem ta komaj pridobljena svoboda čez noč zatrta. Stari ljubljanski župan Hribar se je ovil v slovensko zastavo in storil smrt v Ljubljanici - medtem ko so se neki drugi ljubljanski politiki že drenjali pred vrati komandanta okupacijske vojske. Tista družbica Novomeščanov pa je zaprosila za njim ljubšega okupatorja. Na srečo so bila naslednja poglavja le precej boljša. Zelo dobri pa smo bili spet, brez dvoma, v nekem nedavnem izseku zgodovine pred osamosvojitvijo in po njej, da so nas še pred kratkim (!) razkazovali vsevprek kot veliko evropsko zgodbo o uspehu.

Slovenci smo in nismo hlapci. Kakor kdo in kakor kdaj. Imamo obdobja ustvarjalnosti in ponosa in imamo obdobja zanikrnosti in hlapčevstva. So sekvence, v katerih si pišemo svojo zgodovino. In so sekvence, v katerih se pogreznemo globoko, globoko v lastni drek.

Slovensko ekonomijo poganjajo (a) podjetja izvoznega sektorja, in sicer vse bolj le visokotehnološke panoge v kemični in elektroindustriji itd., ter (b) njihovo "mehko zaledje" na univerzah in inštitutih, ki zagotavlja podlage za nujno nenehno preobražanje neposredne proizvodnje. Recimo temu sklopu - prek katerega je Slovenija integrirana v svoje evropsko okolje, se od njega uči in po tem vzorcu napreduje - naš "moderni sektor". Zrasel je v daljšem preteklem obdobju, ožji izvozni sektor dokončno v zadnjem desetletju pred osamosvojitvijo, z ustreznim napredkom po liberalizaciji in odprtju trgov.

Potem smo odkrili lastnino in kapital in v hipu pozabili na vse drugo. O državnem kapitalu smo nekaj že rekli. Domači zasebni kapital pa je nastal doslej v večjih obsegih le v bolj obrobnih segmentih ekonomije, v trgovini, gostinstvu, gradbeništvu, pivovarstvu, drobnih financah in drugih panogah, usmerjenih na domači (dvomilijonski!) trg. Z njimi ni seveda nič narobe. Je pa to le struktura, kakršna poganja "dežele v razvoju".

Na ta zasebni kapital se je obesil v zadnjih letih ves slovenski politični sloj, vse stranke in vsi politiki. Če vidiš v kapitalizmu samo kapital in nič drugega, je ta pač edini! Recimo tej spregi med politiko in tem delom gospodarstva (ter državnim kapitalom) naš novi "tranzicijski sektor". V njem tičijo vse naše nove elite z vplivom in močjo. Sprega je tesna, počasi že ne vemo več, kdo je politik in kdo podjetnik - če v takih razmerah sploh še je kdo.

Dosegamo neko fenomenalno gospodarsko rast, ki pa izvira izključno iz povečanega zaposlovanja in čisto nič iz povečane produktivnosti! Rast je umeščena v veliki meri v nizkoproduktivnem "tranzicijskem sektorju", ki daje take rezultate samo zaradi enormnega zadolževanja in uvoza. V zadnjih dveh letih in pol je slovenski zunanji dolg porasel za toliko, kot se ga je prej nabralo v vsem obdobju od osamosvojitve! Zunanjega primanjkljaja (ki kaže razliko med proizvodnjo in porabo) je nastalo toliko kot prej v desetih letih skupaj! In vrača se inflacija. To je vse "rast brez krčmarja", računi zanjo šele pridejo in bodo grozljivi.

Preidimo k bistvu. Medtem ko raste zaposlovanje v gradbeništvu po 10 odstotkov na leto, je zdrknila rast v razvojnem jedru "modernega sektorja", tj. v izobraževanju, že skoraj na nič. Stopnja financiranja slovenskega visokošolskega sistema je padla v evropskih primerjavah že na samo dno in se le še znižuje. Do pred nekaj leti je bila za to odgovorna zgolj brezbrižnost politike, danes pa se sistem uničuje že prav načrtno, sistematično in strateško.

Slovenci rinejo kot zmešani na fakse! Slovenci vidijo svojo perspektivo v mednarodno integriranih izvozih podjetjih in drugih na znanju temelječih okoljih v zdravstvu, pravosodju, financah itd. Kmetje in obrtniki hočejo, da imajo njihovi otroci faks. Nismo več Jugoslavija, nismo več "dežela v razvoju". Prebivalcem Slovenije je razvojna perspektiva - od že dosežene točke naprej - povsem jasna.

Naše nove elite pa potrebujejo v poslovnih procesih, ki jih edino obvladujejo in v katerih znajo edino ustvarjati profite, polkvalificirane gradbene delavce, natakarje in sobarice. Nenehno poslušamo to bahanje z "ustvarjanjem delovnih mest", ampak to so delovna mesta, ki zanimajo samo še Bosance in Albance. Vsekakor pa tedaj ne preseneča, da se državno financiranje izobraževanja realno krči in da je stopnja samoplačevanja študija že med najvišjimi v Evropi.

Slovenci in naši modri voditelji živimo danes v dveh popolnoma različnih svetovih! Sobivanje postaja s časom tudi vse bolj problematično. "Tranzicijski sektor" ubija "modernega". V uvodu smo videli, kako se predajajo tujcem vsi zahtevnejši produktivni sklopi v državni lasti. Tu vidimo, kako se iz Slovenije sistematično odstranjujejo vsi temeljni dejavniki tehnološkega, ekonomskega in socialnega razvoja nasploh. Leta, ki bodo sledila letu 2007, bodo že leta napredujoče katastrofe.

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.