Dve leti po prizorih obupanih ljudi, ki so na strehah poplavljenih domov več dni čakali na pomoč, po 1460 smrtnih žrtvah zaradi nesposobnosti, nepripravljenosti in malomarnosti mestnih oblasti, države Louisiane in ameriške administracije New Orleans ostaja hudo ranjeno mesto.
Vsi so si zatiskali oči
V Karibskem morju in Mehiškem zalivu ponovno divjajo orkani. Katrina sploh ni bila tisti, ki se zgodi enkrat na sto let. Mesto je le oplazila z močjo tretje stopnje od petih možnih po jakostni lestvici, dovolj, da so ob naraslih vodah na nekaj mestih popustili nasipi in poplavili četrti, ki ležijo pod gladino morja. Kljub pravočasnim opozorilom znanstvenikov in okoljevarstvenikov so si vsi zatiskali oči.
Inženirske enote ameriške vojske so trdovratno vztrajale pri miselnosti "samo nasipi", pri gradnji kanalov in utrjevanju nasipov ob reki Misisipi, ki je vse naplavine odnašala v morje. Sistem nasipov in zapornic je bil zastarel, toda ameriška vlada je del letnega proračuna za nasipe preusmerila v drugačne inženirske podvige v Iraku. Pristanišče, naftna industrija in proizvodni obrati morske hrane so z izkoriščanjem naravnega okolja vsak posebej pripomogli k pospešenemu krčenju močvirnega pasu s cipresami.
Od začetkov regulacije Misisipija do danes je morje pogoltnilo 32 kvadratnih kilometrov močvirja, ki je bilo v preteklosti najbolj učinkovita naravna obramba pred močjo orkanov. Po Katrini so inženirci popravili in utrdili 320 kilometrov od skupno 560 kilometrov nasipov okoli mesta. Mesto naj bi bilo ob vložku dodatnih milijard dolarjev do leta 2011 varno tudi pred najhujšim udarom. Načrti za oživljanje močvirja stojijo. V Washingtonu začenjajo dvomiti o smiselnosti takšne vsedržavne investicije v Louisiano ob dveh morju najbolj izpostavljenih mestih, Miamiju in New Yorku.
V ožji New Orleans se je vrnilo okoli 60 odstotkov ljudi od 450.000, kolikor jih je v njem živelo pred Katrino. Drugi, predvsem gre za najrevnejše črnske prebivalce, so razseljeni po Louisiani, Teksasu in drugih državah. Nekaj tisoč jih živi v prikoliških naseljih, ki jih je postavila zloglasna Zvezna agencija za pomoč v naravnih nesrečah, FEMA, drugi pri sorodnikih, tretji so obupali in so si življenje začeli ustvarjati iz nič v drugih mestih.
Prazne Busheve obljube in veliki biznis
Obljube o obnovi "velikega ameriškega zgodovinskega mesta", vrnitvi vseh prebivalcev na svoje domove in ustvarjanju izgubljenih služb, s katerimi je ameriški predsednik Bush mahal ob redkih obiskih v New Orleansu, odzvanjajo v prazno. Pompozna napoved "začetega dela v regiji ob Mehiškem zalivu, ki bo del ene največjih rekonstrukcij, kar jih je videl svet", je ubrala svoj tok. Mesto je postalo torišče bojev za politično moč, za lobiranje pri črpanju sredstev iz zvezne blagajne, mastnega služenja denarja gradbenih podjetij in nepremičninskih lobijev, za zavarovalnice in špekulacije z zemljišči.
"Rekonstrukcija" je najprej velikansko območje priložnosti za veliki biznis, za korporacije in velike gradbene firme, ki "rekonstruirajo" Irak. Med prvimi sta donosne pogodbe za dela v Misisipiju in Louisiani podpisali iraški graditeljici Bechtel in Haliburton, "nekdanja" družba podpredsednika Cheneyja. V tekmovanju za kos pogače so se jim pridružili mestni mogotci, razred brezobzirnih belih poslovnežev, ki v spregi z delom črnske politične in podjetniške elite vodi mestno politiko, ki jo hkrati razžira še razpasla korupcija.
New Orleans je mesto na ameriškem Jugu, vendar dolgoletno oporišče demokratov. S 70 odstotki črnskega prebivalstva v mestu pred opustošenjem so njegovi glasovi leta 2003 celo odločilno vplivali na izvolitev konservativne demokratke Kathleen Blanco za prvo guvernerko Louisiane. Ameriški Jug predvsem ni predvojna zaostala kmetijska regija, ki bi ji vladal stari razred plantažnikov. Kot analizira ekonomist Robert Brenner, industrijski in urbani vzpon Juga sovpada z začetki pešanja Severa. Do devetdesetih let ga je dosegel v vseh elementih razvitega kapitalizma, razen, in ne naključno, v višini mezd, davkov, socialnih izdatkov in organiziranosti sindikatov.
Jug je bil vzorec politične ekonomije, ki jo je hotela republikanska desnica vsiliti celotnim Združenim državam. Predvsem individualizirani južnjaški beli delavci so bili toliko bolj odprti za nerazredne oblike solidarnosti: raso, patriarhalno družino, nacionalizem z militarizmom in protestantski fundamentalizem. Postali so volilno zaledje za vseameriški vzpon republikanske desnice. Model naglega in spektakularnega južnjaškega razcveta ni New Orleans, temveč bližnji Houston v Teksasu, kamor so iz enega športnega Superdoma v drugega premestili več tisoč brezdomcev.
Medtem ko so bili starejši črni Američani na vidnih položajih v mestu še solidarnostno povezani s soseskami kot soudeleženci v boju za državljanske pravice, nova generacija črnskih povzpetnikov že povsem zaupa v "uravnavanje trga" in osebni slog. Takšen je kontroverzni črnski župan New Orleansa Ray Nagin. Prvič je bil presenetljivo izvoljen predvsem po zaslugi belih volilcev. Lani, ko so mu v boju za glasove razseljenih na pomoč priskočile številne organizacije, je zmagal zaradi črnskih glasov.
Njegova izjava, da bo New Orleans ostal večinsko "čokoladno mesto", je razburila tiste, ki so imeli naravno nesrečo za odrešitev pred prevelikim pritiskom urbanih temnopoltih revežev, ki "ogrožajo varnost" v mestu in so "leglo kriminala", vojne band in policijske vojne proti drogam.
Večina temnopoltih Neworleančanov životari na obrobju mesta
Ten "čokolade" v mestu bo vendarle malce svetlejši. New Orleans ravnokar beleži mali baby-bum. Devet novorojenčkov od desetih je latinskoameriškega rodu. Na spremenjeno demografsko sestavo širšega mestnega okrožja je vplivalo povpraševanje po delovni sili pri obnovitvenih delih. Po ocenah je na širšem območju že več kot sto tisoč priseljenskih delavcev iz Mehike, Hondurasa, Salvadorja, Gvatemale. Zaradi pomanjkanja prostorov v mestu so poskočile najemnine stanovanj. Večina nekdanjih temnopoltih najemnikov stanovanj brez dela životari zunaj mesta ali pa se kljub podpori ne more vrniti zaradi previsokih najemnin.
Obljubljena namenska podpora lastnikom porušenih stanovanj in najemnikom nemarno kasni zaradi birokratskih (in političnih) nategovanj med zvezno administracijo in državo Louisiano. Kot kaže, je republikanski Misisipi potegnil petkrat več sredstev pomoči na osebo kot "demokratska" Louisiana z New Orleansom. V prenovljenih igralnicah v Biloxiju posel že cveti. Navsezadnje na veliko spet zapravljajo tudi v neworleanški igralnici Harrah's. V nastalih okoliščinah bodo krajšo potegnili dolgoletni najemniki stanovanj.
Medtem nepremičninski lobi pritiska na župana zaradi tako imenovane revitalizacije in "novega urbanega razvoja" starih črnskih četrti, ki pomeni delno ali popolno rušenje javnih stanovanjskih zgradb ter gradnjo novih profitnih stanovanjskih kompleksov. Kljubujejo jim predvsem mrežne grass-roots organizacije (na primer Common Ground in ACORN), ki s prostovoljnim delom (večinoma belih) študentov in uporniško energijo domačinov v najbolj ogroženih črnskih četrtih razgaljajo dominantno politiko "obnove".
Župan je razpet med komercialno dejavnostjo mesta, tradicionalnim Mardi Grasom, pobiranjem davka od igralništva in turizma ter obljubo volilcem o ohranjanju skupnosti, kar pomeni socialno pomoč in programe, ki so mu tuji. Obnovo oziroma delovanje javnih šol, celo zgodovinskih črnskih univerz, bolnišnic in vrtcev, sproti blokira, privatizira in posredno ukinja država.
Novemu New Orleansu še vedno grozi, da bo malo širši, kot je bil ob koncu 19. stoletja, ko so v njem še govorili francosko; s staro Francosko četrtjo, ameriško poslovno četrtjo in novimi naselji za srednji razred, obdanimi z meščanskimi predmestji.
Zven Armstrongove trobente bo postal zvočna razglednica in kulisa ob prehodu iz ene turistične lokacije na Bourbonovi cesti na drugo zgodovinsko tematsko točko, vse do poslednje igralnice na vodi. Karnevalsko povorko bodo vodile belske bratovščine krewe, črnske pa bodo ostale raztepene po mestih ZDA ali pa bodo za avtentifikacijski vzorec. V mesto, ki slavi njihovo kulturo in dediščino, jim ne pustijo.
New Orleans postaja eno izmed izginjajočih ameriških "čokoladnih" mest. Afroameriški hiphopovci spoznavajo bluesovsko občutenje črnca na ameriških tleh.
