»Danes so psi ne samo družinski ljubljenčki, ampak jih uporabljamo v različnih službah (policija, vojska...), kot spremljevalce invalidov (slepi, gluhi, na invalidskih vozičkih, epileptiki...) in tudi kot terapevte. Veliko raziskav je bilo narejenih na temo ugodnega počutja in zniževanja krvnega tlaka ob božanju pasje dlake, ob psih smo lahko natanko to, kar smo, saj nas ne sodijo po zunanjem videzu, številu gub, načinu hoje ali govorjenju,« pravi ambasadorka nasmeha Špela Juršič, univerzitetna diplomirana inženirka zootehnike. Ambasadorji nasmeha so edina uradna organizacija pri nas, ki izvaja terapije s pomočjo psov.

Tudi pri nas kmalu psi na recept?
V tujini imajo s terapevtskim delom s psi bogate izkušnje, ponekod ga predpišejo celo na recept. »Pozitivni učinki navzočnosti psa so bili dokazani celo pri ljudeh v komi,« pravi Špela Juršič. »Pes lahko pomaga pri fizični rehabilitaciji (izboljšanje gibanja okončin, govora, ravnotežja...), pri aktivnostih, ki pripomorejo k boljšemu psihičnemu počutju (ponavadi je delo v skupini, kjer pse božajo, hranijo s priboljški, krtačijo, se pogovarjajo o njih). Pri otrocih v vrtcih je bilo dokazano, da so hiperaktivni ali pretihi otroci lažje našli vez s sovrstniki prek psov. Skupina je postala enotnejša po obnašanju – hiperaktivni otroci so se umirili, tisti bolj zaprti vase pa so začeli več komunicirati z otroki okoli sebe. V našem društvu imamo največ izkušenj z delom s slepimi in slabovidnimi otroki ter z otroki, ki imajo srednjo ali hujšo obliko fizične in psihične prizadetosti. Pri vseh so se obiski izkazali za izredno pozitivno izkušnjo, tudi pri otrocih, ki so se psov prej zelo bali.«

Pasma pri terapevtskem psu nima nobene vloge
Za terapevtskega psa sta bistvena značaj psa ter medsebojna povezanost lastnika in psa. Pes mora biti po značaju odprt do ljudi in živali. »Pozneje, med tečajem, mu skušamo dvigniti še tolerančni prag do nenavadnih zvokov, predmetov, ga naučimo, da se, kadar ga kaj preseneti ali se znajde v neprijetni situaciji, ne odzove z begom ali agresivnostjo, mora se pustiti prijemati po vsem telesu,« pojasnjuje Špela Juršič. »Za lastnika psa je pomembno, da se nauči brati njegove signale. Tudi pes lahko ima slab dan in nam to pokaže, mi pa moramo ta znamenja znati opaziti in se ustrezno odzvati, da ne bi psa po nepotrebnem izpostavljali stresu. Terapije potekajo različno dolgo, vendar naj ne bi trajale več kot uro in pol. Skupaj z delovnim terapevtom ali psihologom, logopedom, fizioterapevtom se vnaprej pripravi program s cilji, ki jih želimo doseči, in po koncu vsake terapije ocenimo, ali nam je uspelo doseči zadani cilj ali ne. Terapija se v večini izvaja individualno v navzočnosti strokovne osebe, ki pozna bolnika. Pri aktivnostih pa je vse skupaj bolj sproščeno, saj nimamo vnaprej določenih ciljev. Gre za druženje in različne aktivnosti s psom, tudi navzočnost strokovne osebe ni obvezna.«

Ko kuža obleče hlače
Hišni ljubljenci lahko postanejo tudi šefi družine in nam pošteno zagrenijo življenje. Veterinarji poznajo primere, ko pes šavsne po lastniku, ko ga hoče ta skrtačiti, ali si prisvoji kavč in skoči v vsakega, ki sede nanj. Gre za to, da pes prevzame vlogo vodje krdela in začne upravljati z družinskim življenjem. To počne tako dolgo, dokler mu lastnik ne dokaže, da mu je nadrejen, vendar ne s silo. Temeljito, ob pomoči strokovnjakov, mora spremeniti svoje obnašanje do psa.

Vedenjske motnje psov, na primer agresivnost, sproži vzgoja



»Ljudje, ki si omislijo psa, se morajo zavedati, da mu je treba prav vsak dan nameniti nekaj časa, in to deset do petnajst let,« pravi prof. dr. Bojan Zorko, specialist ortopedije in nevrokirurgije na Kliniki za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani.

Smo Slovenci na splošno odgovorni lastniki živali?
Pri lastnikih živali je tako kot pri ljudeh nasploh: nekateri zanje zelo skrbijo, drugi ne. Če pa vzamemo povprečje, lahko rečemo, da je pri nas število skrbnih lastnikov živali visoko, kar je zelo pozitivno. Ne smemo pozabiti, da si ogromno ljudi žival nabavi kot nadomestek, in to izredno dober, za sočloveka. Če v družino pride še nekdo, ki mu lastnik posveti večji del svoje pozornosti, na primer otrok, partner, se lahko zgodi, da nenadoma psa ne potrebuje več, s čimer pade tudi skrb zanj, čeprav se živali načeloma izjemno dobro prilagodijo na nove razmere. Tudi pri lastnikih živali se srečujemo z ekstremi, kjer ljubezen do živali postane bolezenska. Ti ljudje si omislijo veliko živali, za katere potem ne morejo pravilno poskrbeti. Proti takim zadevam se bori tako naša država kot vsa evropska skupnost. Ni dovoljeno imeti pretiranega števila živali, ker to vodi v neustrezno ravnanje z njimi. Imamo pa tudi ljudi, ki že primarno slabo skrbijo za žival, saj si jo priskrbijo samo zato, ker jo imajo tudi drugi. Dogaja se, da si ljudje omislijo psa, za katerega ne morejo pravilno skrbeti. Sibirskih pasem se v naših razmerah ne da optimalno vzgajati. Z njimi bi vsak dan morali preteči do 20 kilometrov, česar seveda ne naredimo, in potem je tak pes namesto kilometrov teka deležen sprehoda na vrvici. Ko govorimo o skrbi za živali, tudi ne moremo mimo razlik med mestnim in podeželskim okoljem. Lastniki na podeželju si psa že kupijo z drugačnim namenom kot v mestu, vendar to ne pomeni, da zanj slabo skrbijo. Sicer je precej psov na verigah, a lastniki zanje dobro skrbijo.

Ali ne igra ključne vloge pri večji skrbi za pse strokovni napredek v veterini?
Veterinarska medicina gre, kot vse druge stroke, naprej, vendar menim, da to pri izboljševanju skrbi za živali ne igra tako pomembne vloge. Lastniki so tisti, ki so vse bolj ozaveščeni. Več berejo, gledajo oddaje o živalih, brskajo po internetu, dobijo več informacij in tudi od veterinarja zahtevajo več. Danes je dodatno izobraževanje veterinarjev v mali praksi nuja. Fakulteta da osnovno znanje, ki ga je treba dnevno nadgrajevati. Res pa je, da se določene bolezni pri živalih na novo pojavljajo. Še pred nekaj leti so bile denimo bakterijske bolezni, ki jih prenašajo klopi, izredno redke, danes so zelo pogoste. Dejstvo je tudi, da se populacija psov vse bolj stara. Pred petnajstimi leti je pes, star osem ali devet let, veljal za starega. Danes pes, star 15 let, ni nič posebnega. S starostjo pa se pojavljajo bolezni, ki sicer niso nove, vendar so bile včasih zelo redke. Ena takih je na primer artritis. Iz izkušenj v ortopediji lahko rečem, da skoraj ni več pasemskega psa, starejšega od pet, šest let, ki nima vnetega vsaj enega sklepa.

Koliko velja, da tisti, ki več vloži v nakup psa, zanj tudi bolje skrbi?
Tu je težko potegniti vzporednico. Iz lastnih izkušenj vem, da ljudje, ki dobijo psa v zavetišču, praktično zastonj, zanj odlično skrbijo. Žival si omislijo s srcem in namensko, zato, da jo rešijo stanja, v katerem je, in zanjo lepo skrbijo. Tudi pri pasemskih psih velja, da jih večina lastnikov nabavi ne glede na ceno. Želijo si pač določeno pasmo, kupijo zdravega mladička in zanj skrbijo. Problem pa so »pasemski« psi, ki jih prek oglasov ponujajo preprodajalci. Ti nabavljajo mladičke v državah vzhodne Evrope in jih na skrivaj uvažajo v Slovenijo. Ti psički dejansko niso zdravi in način, da se to ustavi, je, da jih nihče več ne kupi.

Katere nevrološke bolezni se pojavljajo pri psih?
Nevrološka obolenja, ki so pogosta pri psih, so obolenja hrbtenice, posebno pri jazbečarjih in drugih nižjih pasmah. Pri starejših psih večjih pasem so pogoste zožitve zadnjega dela hrbteničnega kanala. O psihozah pri psih ne moremo govoriti, čeprav tudi obstajajo. To je tudi praktično nemogoče ocenjevati. Vemo pa, da pri živalih obstaja veliko vedenjskih motenj, na primer pretirana agresivnost, boječnost, ki izhajajo iz nepravilne vzgoje predvsem v obdobju, ko je pes še mladiček. Sicer jih poskušamo odpravljati, vendar jih je dejansko zelo težko zdraviti. Veterinarji, ki se s tem ukvarjajo, se morajo zelo poglobiti v vsak primer posebej. Tu je zelo pomemben pogovor z lastnikom, ki razkrije, kaj se je s psom dogajalo v preteklosti.

Ali lastniki psov poiščejo pomoč tudi pri vedenjskih motnjah?
Da. Ne gre toliko za to, da je pri živalih vedenjskih težav več, pač pa jih lastniki bolj opazijo. Pred desetimi leti bi psa zaradi agresivnosti težko odvedli k veterinarju, saj bi se bali, da se vam bodo vsi smejali. Danes je to nekaj običajnega, v prihodnosti bo po mojem mnenju tega še več. Gre za stanja, ki jih zagotovo danes že imamo v populaciji psov in mačk, ampak jih še ne prepoznavamo. Vendar vedenjske motnje niso povezane s pasmo, pač pa z vzgojo psa. Prav vsak pes, ki ga vzgajate za agresivnost, bo agresiven. In obrnjeno. Tudi tu je ključno obdobje, ko je pes mladiček. Drži pa, da so določene pasme, ki jih laže pripravimo, da postanejo agresivne. Neagresivna vzgoja pa ne da agresivnega psa. Zato se veterinarji večinoma ne strinjamo s prepovedjo določenih pasem, strinjamo pa se, da bi bilo določenim ljudem treba prepovedati imeti določene pasme. Iz prakse poznamo lastnike, pri katerih čisto vsi psi, ki jih imajo, razvijejo agresijo. Njim bi pse preprosto morali prepovedati.