Mož, ki je želel vedeti preveč

Sanje o migu

Iztok Podbregar je sicer že večkrat začutil trdo desnico države in vsakič se je po njej ne samo pobral, ampak na koncu izšel vsaj kot moralni zmagovalec. Nekdanji direktor Sove in nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske je v prvi vrsti pilot, in to vse od četrtega razreda osnovne šole, ko je domače Celje gostilo velik letalski miting. V tistem trenutku se je Podbregar zaljubil v letenje in se vsakič s težkim srcem ločil od njega. Kljub poskusom te in prejšnje države, da mu to odvzame.

Prvič so mu veselje do letenja poskušali vzeti v gimnaziji. Podbregar se je namreč želel vpisati v letalsko akademijo, a ga je vodstvo šole hotelo preusmeriti v kopensko vojsko, kjer je takrat primanjkovalo slovenskih častnikov. Mladega Podbregarja pa je takrat vojska zanimala samo iz zraka, zato se s tem ni sprijaznil in vztrajal je, vse dokler ni bilo vodstvo gimnazije prisiljeno popustiti in je Podbregarju dovolilo vpis na letalsko akademijo. Ena nič zanj.

Drugo zaušnico države si prisluži v JLA. Ko je Jugoslavija kupila letala MIG-29, si je 26-letni Podbregar zaželel letenja z njimi. Čeprav je prestal vse potrebne preizkuse in na koncu celo dobil mesto med štirimi izbranci, ga je vojska zavrnila, uradno iz zdravstvenih razlogov. Najverjetneje pa Podbregar pilot priljubljene devetindvajsetice ni mogel postati zato, ker je bil Slovenec, saj so se mesta delila po nacionalnem ključu. Vztrajni Podbregar se z razlogom vojske ni strinjal in je zaigral bolezen. Ko je na beograjski vojaški medicinski fakulteti zaradi simulacije dobil potrdilo, da je zdrav kot dren, je z njim pomahal vojski pred nosom, češ, kakšni zdravstveni razlogi. Kljub temu ni sedel v MIG-29 (čeprav so mu kasneje to celo ponudili), ampak je raje zapustil JLA. Dva proti nič.

Ko Jugoslaviji ni uspelo ločiti Iztoka od letal, je to poskušala še Slovenija. Ko je Podbregar leta 1998 postal načelnik generalštaba Slovenske vojske, so mu namignili, da bi bilo primerno, če bi opustil letenje. Ne spodobi se namreč, da najvišje rangirani vojak "frči" po zraku. Čeprav s solzo v očeh je Podbregar to željo spoštoval in kasneje s toliko večjim užitkom osebno popeljal novinarje na prvi polet s pilatusom. Tri proti nič.

Neuslišani prostovoljec

Zanimivo, da je ravno Podbregarjeva izobrazba vojaškega pilota kriva, da je zamudil slovensko osamosvojitveno vojno. Ob začetku vojne se je teritorialni obrambi javil za prostovoljca, a so ga odslovili rekoč, da ga bodo poklicali, ko ga bodo potrebovali. Dejansko pa si takratna teritorialna obramba s klasičnim pilotom vojnih letal tipa MIG-21 in MIG-29 ni mogla veliko pomagati. Podbregar je tako doslej edini vodja generalštaba Slovenske vojske, ki je vojno za Slovenijo spremljal preko domače televizije in radia. Končno točka tudi za državo - tri proti ena.

Česar Podbregar ni mogel storiti med vojno, je nadoknadil po njej, ko je le prispel klic, da ga domovina potrebuje. Z mesta pobiralca cestnine na avtocesti med Celjem in Mariborom pred vojno je Podbregar po njej "napredoval" na položaj pomočnika ministra za obrambo, zadolženega za letalstvo. Sledilo je imenovanje za pilota v republiškem štabu za teritorialno obrambo in za načelnika oddelka za letalstvo. Čeprav so nazivi visokoleteči, pilotu Podbregarju niso zadostovali, saj Slovenska vojska takrat ni imela niti enega samega vojaškega letala. Ko je ministrstvo za obrambo vendarle našlo dovolj denarja za ustanavljanje letalske brigade, je lahko Podbregar zadostil vsem apetitom, tudi za nazaj. K njegovemu opisu del je namreč spadalo tudi preizkušanje letal. Štiri proti ena. Kot v zahvalo je sledilo bliskovito napredovanje. Iz čina stotnika je v sedmih letih prišel do čina generalpodpolkovnika.

Ime Iztoka Podbregarja je povezano tudi z dvema vrstama letal, ki ju je pripeljal v Slovenijo - pilatusi in znamenitim vladnim falconom. Sodeloval je namreč tako v komisiji, ki je kupovala falcona, kot kasneje tudi v tisti, ki ga je oddajala. Pilatuse je ministrstvo za obrambo kupilo v času njegovega vodenja vojske. Za razliko od falcona so pilatusi v uporabi še danes. Štiri proti dva.

Slišati je, da se je ob zasedbi položaja načelnika generalštaba precej zmrdoval nad uniformami slovenske vojske, predvsem nad pilotskimi. Zdele so se mu stilsko nedovršene. Generalpodpolkovnik z okusom, torej. Menda je v času vodenja pogosto poudarjal, da mora biti vojak lepo urejen. Tudi kar se tiče uniforme. Da ne gre za stereotipno krutega vojaka, kaže tudi dejstvo, da je celo študiral igranje trobente. Kraje po Sloveniji pa je obiskoval z motorjem, chopperjem, ki pa ga je moral prodati, ko je postal načelnik generalštaba. Potem se je raje posvetil rolanju. Štiri proti tri.

Zadnja leta je Iztok Podbregar tesno povezan z Janezom Drnovškom. Ko je leta 2001 zapustil mesto prvega vojaka države, je za krajši čas prevzel funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, potem pa ga je Drnovšek pritegnil v kabinet predsednika vlade, kjer je bil osebni svetovalec za nacionalno varnost. Zaradi te bližnje navezave ni bilo presenetljivo, da je Drnovšek Podbregarja leta 2002 imenoval za direktorja Sove. Od vojaka do vohuna, so takrat opisovali Podbregarjevo kariero časopisni članki. Tudi po lanski zamenjavi na tem položaju je Drnovšek Podbregarja ponovno poklical k sebi - tokrat kot svetovalca predsednika republike, ponovno za nacionalno varnost. Kako globoko zaupanje vlada med njima, kažejo tudi nedavne predsednikove besede, da bi zanj dal roko v ogenj. Verjetno velja tudi obrnjeno.

Brez odvetnika ni govoril

Ob rezultatu štiri proti tri bitka še ni končana. Kopja med vlado in državnim zborom okoli afere Sova se namreč lomijo ravno na Podbregarjevem hrbtu. Opozicija od njega pričakuje potrditev besed Toneta Ropa, češ da je Sova zaznala dogovarjanje o incidentih v Piranskem zalivu. Vlada, prav nasprotno, pričakuje potrditev navedb, da izsledkov prisluškovanja Ivu Sanaderju ni. Kot kolateralna žrtev v tem spopadu naj bi si Podbregar že prislužil kazensko ovadbo. Od magnetograma njegovega pričanja, ki ga zdaj vlada zahteva od komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, je odvisno, ali bo ostalo zgolj pri tem svarilu. V vprašanju, ali ima vlada pravico do vpogleda v zaupni parlamentarni magnetogram, je skrit tudi odgovor o razmerjih med zakonodajno vejo in izvršno vejo oblasti. Odgovor ni povsem jasen in povsem razumljivo je, da je Podbregar poiskal pravno pomoč.

Ko se je zadnjič oglasil pred parlamentarno komisijo za nadzor tajnih služb, brez odvetnika ni želel govoriti. Je pa izkoristil priložnost in prižganim kameram povedal, da "Sova ni naredila ničesar, kar bi bilo v nasprotju z zakoni in interesi obeh narodov", torej hrvaškega in slovenskega naroda. Naj beremo med vrsticami? Je leta 2004 kot direktor Sove želel vedeti, ali interesom naroda škodi kdo drug?

Ko bo, če bo, uspešno izboril tudi to bitko, se bo verjetno posvetil predvsem veliko bolj mirnim akademskim vodam. Med vodenjem generalštaba je namreč magistriral in tudi doktoriral na kranjski fakulteti za organizacijske vede, kjer tudi predava. Akademske vode znajo biti precej bolj umirjene kot vojaške in politične.