Takšni dialogi so na Pogačarjevem trgu v Ljubljani, kjer so tudi stojnice z ekološko pridelano hrano, stalnica. Turinek, ki tam prodaja ob sobotah, pa pravi: "Pri meni kupujejo ekološko ozaveščeni ljudje, tisti, ki rečejo, da je drago, in gredo naprej, niso naši kupci."
Med našim obiskom si je Jože Kukman dodobra napolnil nahrbtnik s Turinkovimi izdelki, zlasti z ekološko izdelanimi testeninami. "Nekaj žita sam pridelam in ga tudi sam zmeljem, preostalo kupim tukaj. Ekološko pridelana hrana je sicer dražja, je pa vitalna in je človek potrebuje manj kot konvencionalne. Če hrana ni vitalna, smo kar naprej lačni, zato ljudje danes pojedo tudi do petkrat več, kot so pred petdesetimi leti. Konvencionalno pridelana hrana je poleg tega škropljena, škropijo pa jo zato, ker je zbolela in jo je torej treba zdraviti. In če jemo zdravljeno hrano, nima vitalnosti," meni Jože, ki je prepričan, da pri nakupu hrane ljudje ne bi smeli gledati le na ceno: "Če ne bomo podpirali ekoloških kmetov, kakršen je Janez Turinek, bomo imeli vse zastrupljeno."
Gospod Turinek, kaj je ekološko kmetovanje?
Ekološko kmetijstvo nista le motika in lesena lestev. Lestev je lahko tudi aluminijasta, poljščin pa ne okopavamo samo z motiko, saj petih hektarjev njiv ne moreš obdelati na roke. Ekološki kmetje nismo zato, da bi rešili svet, smo pa dragoceni, saj je tudi hrana, ki jo pridelamo na ekološki način, dragocena, ne draga. Dragoceno je tudi zdravje, toda če ga izgubimo, postane zelo drago. Zato si želim, da bi ljudje že zdravi jedli zdravo hrano, ne šele bolni. Tudi predsednik države Janez Drnovšek je, žal, moral zboleti, da razume nas ekološke kmete.
Kakšna je na splošno ozaveščenost Slovencev v tem pogledu?
Izboljšuje se v tem smislu, da se vsaj zavedamo, da imamo le en planet, na katerem živimo. Sam sem pesticide zasovražil že v mladosti, ko sem bil vajenec v vrtnariji, kjer so jih uporabljali. Že takrat so mi smrdeli. Med študijem agronomije pa sem imel profesorja, ki je trdil, da brez pesticidov oziroma kemije v kmetijstvu ne gre. Toda sam sem menil nasprotno: če ljudje pred deset tisoč leti niso škropili, a so kljub temu preživeli, bi lahko tudi mi.
Si ekološki kmetje v Sloveniji lahko privoščite realne cene za svoje proizvode?
Bistvo je, da ljudje tistega, ki iz kamna dela kruh, spoštujejo. Pri teh stvareh najbolj varčujejo tisti, ki imajo največ denarja. Toda jaz ovrednotim, koliko je posamezni proizvod vreden zame, in če nekomu ustreza moja cenitev, je prav, če mu ne ustreza, pa tudi. Vprašati se je namreč treba, v čem je problem hiperprodukcije. V tem, da z njo zbijamo cene. To počno velike trgovine, kjer nakupovalne vozičke večajo, cene pa zbijajo. Ker imajo ljudje zmeraj občutek, da kupujejo poceni, v voziček marsikdaj naložijo tudi tisto, česar ne potrebujejo, trgovci pa si na ta račun povečujejo dobiček.
Toda tisto, kar je poceni, ni cenjeno, je razvrednoteno, zato bi kot kmet rad dosegel, da bi ljudje hrano cenili in jo začeli spoštovati. Velik, morda največji vpliv na to pa imate mediji. Če komu ljudje verjamejo, so to gotovo mediji. Če je, denimo, na TV prispevek, da je korenček zdrav, bo naslednji dan na tržnici izjemno veliko povpraševanje po njem.