Od takrat je minilo že kar nekaj let, a čas še ni zacelil ran. Starejša deklica ne govori o očetu, tudi o časih, ko so bili skupaj, ne. Hodi k psihiatrinji, morda bosta skupaj našli pot, ki vodi iz labirinta grozljive otroške stiske. Nataša poskuša s pogovorom tu in tam vendarle obuditi spomin in hkrati zdraviti, a ne gre, vse skupaj je še preblizu in preveč boleče. Prizna, da je skušala možev samomor hčerkama prikriti, vsaj dotlej, dokler ne bi bili večji in bi razumeli, a je Nina nekje slišala, kaj se je v resnici zgodilo, to jo je grozno potrlo. "V šoli je začela popuščati, v beležki je bilo vedno več opozoril. Šla sem k razredničarki in povedala mi je, da se hči pri pouku pogostoma kar izklopi, ne sodeluje in hkrati ne dovoli, da bi se ji kdo približal, v duševnem smislu, seveda, nikoli ne spregovori o očetu. Zapira se v svoj svet, vem, potrebna je strokovna pomoč, sčasoma bo, tako vsaj upam, bolje. Tudi mlajša Tjaša hodi k psihologinji, a njene težave niso tako očitne. Deklič vrže ven, kar jo tišči, vsaj pogovarja se o očetu." Stiska pride tedaj, ko mora mamica po nujnih opravkih ali k zdravniku. "Misli, da me ne bo več nazaj, dobi histerični napad, kriza je totalna, komaj ji dopovem, da se bom vrnila. Mirna je šele, ko sem spet doma."

Capi pomaga pozabiti

Nina je zdaj stara osem let in hodi v drugi razred devetletke v Jarše. Kar zasije, ko govori o svojih sošolkah in prijateljicah. "Dorina mamica naju s sestrico vzame kdaj na vikend, nam je resnično lepo," pove preprosto in pokaže roza dišečega konjiča s svetlečo grivo. "Posodila mi ga je sošolka Ana, ko ve, kako rada imam konje." Pravi, da ji je v šoli lepo, da rada in predvsem lepo bere, pohvali se, da hodi v šolsko knjižnico, bere Groznega Gašperja, "kdor pa zamudi", se namuzne, "mora za kazen prinesti bombončke".

Očke ponovno zažarijo, ko se v kuhinjo priklati mešanček Capi. Obe deklici, Tjaša je stara šest let in hodi v prvi razred, ga začneta stiskati in božati, čisto nori sta nanj, velika želja se jima je končno izpolnila. Mama pove: "Tako zelo sta si želeli kužka. Pa smo ga šli z mojim starejšim sinom Mihom pred kakimi štirinajstimi dnevi iskat v kočevsko zavetišče. Izbrali smo tega kosmatinčka, ker je tako prisrčen in ker ne bo več rasel. Odkar ga imamo, je pri hiši veselje, spet se smejimo."

Lepo ni trajalo dolgo

Hafnerjeve tri živijo v prijetnem najemnem stanovanju v Tomačevem. Novejše je in svetlo, ima tudi atrij, udobna streha nad glavo je pravzaprav edina svetla točka v njihovem dosedanjem življenju. Nataša pove, da so se v sosesko vrstnih hiš preselili pred kakimi štirimi leti, z Dušanom skoraj verjeti nista mogla, da se jima je nasmehnila taka sreča. Spoznala sta se nekaj let prej v Kliničnem centru, kjer sta oba delala v čistilnem servisu. Nataša pač ni slutila, da ima mož psihične motnje, ki se bodo čez čas sprevrgle v najhujšo možno obliko. Po prvi neuspeli zvezi, iz katere ima devetnajstletnega sina Miha, ta je ostal pri očetu in starih starših, je tokrat upala, da se končno tudi njej nasmiha sreča. Lepo sta se razumela, rodili sta se jima dve ljubki punčki, dobila sta stanovanje, o katerem sta tako dolgo sanjala, a lepo ni trajalo dolgo. Dušana je hudo prizadela smrt dveh bližnjih sorodnikov, ki sta umrla za rakom, novo okolje, skrbi, kako bodo uredili in opremili domek, začele so se pojavljati vse hujše psihične težave.

Šok in še bolezen

"Ko smo prišli v Tomačevo, je bil mož že bolan, zaradi hude shizofrenije so ga upokojili, medtem ko sem hodila v službo, v Kliničnem centru sem bolniška strežnica, je mož doma pazil hčerki. Strašansko rad ju je imel, zelo so bili navezani drug na drugega, a kaj ko bolezen ni prizanašala, izbruhnila je z vso silo." Mož se je redno zdravil v psihiatrični bolnišnici Polje, ko mu je bilo bolje, je prišel domov. Vrtel se je v krogu, ki ga ni znal presekati, dokler ni decembra, leta 2004, malo pred novim letom rekel: "Ne morem več!" In je spet šel noter. Čez nekaj dni se je zgodilo, Dušan ni zdržal pritiska, vrgel se je v ledeno reko.

Šok je trajal in trajal, puščal sledove tako na deklicah kot na Nataši. Osemintridesetletna ženska je bolna, psihično ubita, zdelujejo jo depresije, a ne zgolj te. Ima hudo revmo, težave s hrbtenico, sesedajo se ji vretenca, poleg tega ima še osteoporozo kolka. Skoraj leto dni je, kar je na bolniški. "Strašno hudo je bilo, nekaj časa tudi vstati nisem mogla, sem kar obležala v postelji. Če ne bi bilo hčerk, ki sta me tolažili in spodbujali, ne vem, kako bi zmogla. Pa sem, z berglami sem se mučila, krevsala po stanovanju in za silo pospravila. Iz centra za socialno delo so mi poslali žensko, ki mi je pomagala pri gospodinjstvu in zdaj je nekoliko bolje. Zdravnik pravi, da bom lahko šla že te dni delat za štiri ure, za preostale štiri bo invalidska." Nataša upa, da ji bodo šli v Kliničnem centru na roko tako, da bo lahko delala le dopoldne, ko sta punčki v šoli, saj si ne upa pomisliti, da bi bili z vsemi otroškimi stiskami sami doma. Žal ni nikogar od bližnjih, ki bi ji lahko pomagal. Z žalostjo ugotavlja, da je ostala sama za vse!

Pa s tem paleta težav sploh še ni končana. Poleg vsega ima družina tudi kopico finančnih težav. Nataša je potrebovala kar nekaj časa, da je poplačala dolgove, ki jih je pustil mož Dušan.

Kje vzeti denar?

Še vedno ni na zeleni veji, zaradi obresti jih je vsaj še za tisoč evrov. Kako gre? "Slabo," prizna. Odkar je doma, dobi okoli tristo petdeset evrov bolniške, deklici imata prav toliko pokojnine po očetu, še dva otroška dodatka, to je vse. Ravno toliko je, da presegajo dovoljeni cenzus, kar pomeni, da niso upravičeni do subvencionirane stanarine. Prizna: "Ta znaša dvesto štiriintrideset evrov na mesec, vseh položnic, tudi tistih, ki pridejo iz šole, je včasih za krepkih petsto evrov. Če plačam vse obveznosti, nam ne ostane za hrano, če jih ne poravnam, sem ponovno v dolgovih. Sploh ne vem, kaj naj storim." Nina in Tjaša jesta v šoli, kar mami izredno veliko pomeni. Med tednom ne kuha, sama poje kakšen kos kruha, zvečer si pa naredijo mlečni zdrob, testenine, ki so poceni, posladkajo se s palačinkami in čim podobnim. "Šparamo, da se čim manj zapravi." Srečne so, ko dobijo paket Rdečega križa, zadnjič so jim nekaj hrane prinesli iz Karitasa. Tako vsake tri mesece, žalostno, a resnično!

Na srečo so še dobri ljudje in so organizacije, ki jim ni vseeno, pa pomagajo. Prek Hospica sta bili dekleti tri dni na Pohorju v koloniji za žalujoče otroke, z Zvezo prijateljev mladine, ki jim je že pomagala, bosta šli poleti na morje, a si njuna mamica želi, da bi šle enkrat skupaj na dopust. "Še nikoli nismo bile skupaj na morju, tudi kje drugje ne. Tako lepo bi bilo, koristno za Nino, ki je astmatik, pa tudi za Tjašo, ki ima rada sonce in toploto. Za mojo osteoporozo je bilo doslej dobro le sončenje na domačem atriju, kakšna sreča, da ga imam." Ženska, ki seveda nima avta, bi nujno potrebovala kolo, da bi se z njim vozila v službo, tako bi privarčevala vsaj trideset evrov mesečno. Tudi hčerki si ga želita, tam okoli Tomačevega je veliko možnosti za prijetne izlete s kolesom. Hafnerjeva bo morala kupiti nov pralni stroj, stari je že v zadnjih izdihljajih, potrebovale bi nekaj omar, deklici nove jogije zaradi alergij, denarja pa ni. Mama v zadregi pove, da bi jim prav prišla posteljnina, tople odeje, deklici potrebujeta obleko in obutev tako za poletje kot za jesensko zimske dni, Nina si že nekaj časa želi v plesno glasbeno šolo, mlajša sestra bi rada hišico in oblekice za barbiko, največja želja pa se jima je uresničila, ko sta dobili kužka Capija.

Kaj bo prinesel jutri?

Hafnerjeva Nataša se velikokrat sprašuje, kakšna prihodnost jo čaka, od hudega se ji po licih spontano vlijejo solze. Strah jo je, kaj bo z njenim zdravjem, bodo bolezni napredovale ali jih bodo zdravila ustavila, se bodo nadležne depresije končno unesle, bosta deklici prebrodili hude notranje stiske, kako bo, ko bo morala v službo. Včasih jo zajame optimistični val, ta pride, ko sta Nina in Tjaša veseli. Prek centra za socialno delo prideta vsak teden študentki Katja in Aleksa ter mali dve odpeljeta plavat, rolat, so doma in rišejo, se pogovarjajo ali pospravljajo. Potem spet udari. "Vsaka nova težava me na novo potolče. Ne vem, kako se bo izteklo, ne upam gledati naprej. Življenje je kruto. Malo me poboža, potem pa spet klofne. Kako naj grem razbita, ranjena, prestrašena sploh še naprej?"