V družbo nagrajencev (med njimi Roberta Wilsona, Pine Bausch, Harolda Pinterja) sta bila letos sprejeta režiserja Robert Lepage in Peter Zadek. Nagrado za tako imenovane "nove gledališke realnosti" (v zadnjih letih sta bila zanjo nominirana tudi dva slovenska predstavnika, Emil Hrvatin in Slovensko mladinsko gledališče) pa sta si prislužila režiser Alvis Hermanis in dramatičarka Biljana Srbljanović.
ŽIVLJENJE NA ODRU
Izbrane uprizoritve, simpoziji in okrogle mize o delu nagrajencev so v žarišče postavili nekatera aktualna umetnostna, kulturna in družbenopolitična vprašanja. V dobi digitalne tehnologije, ko nam je svet na dosegu roke s klikom računalniške miške, je gledališče edina umetnost, ki je gledalci ne morejo zaužiti iz domačega fotelja; zanjo se morajo potruditi in oditi od doma. Takšna je po novem, z besedami latvijskega režiserja Alvisa Hermanisa povedano, značilnost, po kateri se gledališče razlikuje od drugih umetnosti: navzočnost gledalcev in igralcev tukaj in zdaj. Njegovo delo je kot pravi tudi sam reakcija zoper medijsko posredovano realnost, v kateri ni več moč opredeliti, kaj je izvirno, resnično, pristno.
Hermanis je mojster gledališkega verbatima priljubljene dokumentarne prakse v zadnjih dveh desetletjih, ki temelji na zahtevi po avtentičnosti, izšla pa je prav iz nelagodja nad razveljavljenim pojmom izvirnika, ki ga je povzročila poplava medijskih resničnosti (resničnostnih šovov, dokumentarcev in tudi dnevnih poročil). Svojevrsten paradoks je, da Hermanis vzpodbuja občinstvo k doživetju pristnosti uprizorjenega sveta s pomočjo tehnološkega aparata daljnogleda, ki si ga je mogoče izposoditi na začetku predstave. Gledališče je zanj le instrument za antropološko raziskavo vsakdanjega življenja. Predstava Očetje (premierno uprizorjena marca v Schauspielhaus Zürich) in še bolj festivalska uspešnica Dolgo življenje (v izvedbi Jaunais Rigas teatris) sta kot rezini življenja na odru: arheološki rekonstrukciji biografij očetov, ki jih njihovi sinovi med drugim dokumentirajo s pomočjo hiperrealističnih slik (te učinkujejo kot fotografije), v drugem primeru pa se igralci prelevijo v prebivalce doma za ostarele, prenapolnjenega z avtentičnimi predmeti s tovrstnih lokacij. Hermanisu ne gre za posnemanje stvarnosti, kot pravi sam, temveč za mimikrijo sposobnost preobrazbe v izvirni model. Moč igralske transformacije je impresivna, voajerski položaj gledalcev pa iritanten, še posebej, ker se težnja po nedramatičnosti druži z neselektivnostjo in s sabo prinese tudi obilo dolgočasja.
ZADEK POSKRBEL ZA NAPETO VZDUŠJE
Geopolitična vprašanja v povezavi s pojmovanjem nacionalnih identitet je sprožila podelitev nagrade kanadskemu režiserju, tudi scenografu, dramatiku in igralcu Robertu Lepageu. Čeprav sam pravi, da njegovo gledališče ni politično, ga preiskovanje korenin evropske in severnoameriške kulture v rojstnem Quebecu vpisuje v ta kontekst, žiriji pa je prišlo prav pri konceptualizaciji nagrade, ki naj prispeva k vzajemnemu razumevanju med narodi. Lepageovo magično gledališče podob, ustvarjeno v senzibilnem stiku umetnosti in novih tehnologij, je teatrolog Don Rubin primerjal s poezijo zen vrta. Okusili smo jo lahko ob ogledu kolaža prizorov iz različnih predstav, ki so ponudile dovolj reprezentativen vtis o njegovem opusu. Lepage pomeni za Kanado to, kar je Grotowski za Poljsko. Umetnik, vseskozi vpet v mednarodne koprodukcije, je med pogovorom povedal, da šele v Quebecu lahko polno uresniči svoje vizije, da verjame v kolektivno ustvarjanje, se nanj v isti sapi ozrl skozi optiko utopije, navzoče pa očaral s širino duha, sproščenostjo in nalezljivim nasmehom.
Za lepo nespodobnost je poskrbel sloviti nemški režiser Peter Zadek. Zaradi obilice dela in vznemirjenja, ki ga je tik pred premiero v Berlinu povzročila bolezen v ansamblu, je v zadnjem hipu odpovedal svoj prihod in tako postal prvi nagrajenec, ki se osebno ni udeležil slovesnosti. Odpovedan je bil režiserju posvečen simpozij; program so zapolnili dodatni pogovori s Srbljanovićevo. Če soaimo po dveh pismih, ki sta si jih izmenjala režiser in žirija, organizatorji pa so ju nazadnje razdelili publicistom, je morala med njimi potekati prenapeta komunikacija. Naelektreno vzdušje se je stopnjevalo z javnim prebiranjem korespondence, kar gotovo ne sodi na sklepno slovesnost. Debeli dve uri trajajoči ceremonial bi se še kar nadaljeval, če ne bi iz zaodrja stopila igralka Angela Winkler in v imenu kolegov, ki jih je čakala še triurna predstava, z mešanico ogorčenja nad situacijo, naklonjenosti do odsotnega slavljenca in človeške topline prekinila formalistično obredje. Nelagodje je izmila mojstrska uprizoritev Ibsenovega Peera Gynta v Zadekovi režiji in izvedbi Berliner Ensembla. Skratka, volk je bil sit in koza cela, šov se je nadaljeval in posli sklepali še dolgo v noč.
