Pri številni Fujsovi družini je zagorelo že sredi letošnjega marca, a v javnost njihova nesreča doslej ni prodrla. "Prvi ste, nihče od novinarjev nas ni obiskal, nobene akcije za pomoč ni na vidiku," priznavajo. So se pa zato toliko bolj izkazali vaščani, ki so, kot je na podeželju v navadi, nemudoma stopili skupaj. Začeli so pomagati po starem reklu: "Nikoli ne veš, kdaj se bo tudi pri tebi oglasil rdeči petelin!" Nekateri so prišli naokoli, v zadregi stisnili Štefanu nekaj evrov v roke in odšli z besedami: "Če boš kaj rabil, samo povej!"

Iz strehe se je valil dim

Vzrok požara je več ali manj znan. Kot kaže, se je vnela slama, ki so jo imeli zloženo blizu dimnika, na srečo sredi nedeljskega popoldneva, da ni nihče "nastradal". Prva je dim opazila mama Zlatica. "Ja, bila sem pri sosedi, ozrla sem se proti hiši in zagledala dim. Valil se je iz strehe, vedno huje je bilo. Stekla sem domov in klicala, da gori. Otroci so pritekli iz sobe, od nekod se je vzel še mož, začeli smo reševati najnujnejše. Gasilci so bili dokaj hitri, začeli so gasiti; sprva je kazalo, da ne bo tako hudo." Požar so uspeli pogasiti, pogorel je le del ostrešja, družina se je malo pozneje zbrala v kuhinji in ravno tuhtala, kaj zdaj, ko se je vžgalo drugič. "Nekaj je začelo pokati v plošči in še preden smo ugotovili, kaj se dogaja, je spet zagorelo, tokrat veliko močneje kot prvič." Gasilci so se še enkrat spopadli z ognjenimi zublji, a so bili plameni tokrat močnejši, hiša je pogorela skoraj do tal. "Rešili smo le nekaj naše revščine, televizor, pomivalni stroj, kar ni požrl ogenj, je uničila voda: pohištvo, obleko, ostali smo brez vsega," se usodnega popoldneva spominjata Zlatica in Štefan.

"Bilo mi je kar slabo!"

Najmlajša, štirinajstletna Sanja, pravi: "Z bratoma sem bila v sobi, ko sem zaslišala mamo, kako vpije, da gori. Stekli smo ven in nemočni opazovali, kako ogenj požira del ostrešja. Bilo mi je kar slabo od strahu in groze, zato sem se zatekla na varno k babici čez cesto. Ko se je vžgalo drugič, sem od tam z grozo gledala, kako naša hiša, skromen, a edini dom, ki smo ga imeli, dobesedno izginja. Ne moreš preprečiti, ne moreš nič pomagati, grozno je bilo, na glas sem jokala, nerada se spominjam, rada bi čim prej pozabila..."

Deklič, ki hodi v deveti razred v Puconce in bo šla na jesen na trgovsko šolo v Mursko Soboto, se je medtem že sprijaznila s tem, da hiše ni več, malo je na stiske že pozabila, zdaj si želi, da bi začeli čim prej zidati in bi se do zime že lahko selili na svoje. "Ati je obljubil, da bom imela svojo sobo, tega se najbolj veselim. Doslej sem si jo delila z bratoma Sašem in Matejem, Tomaž je že na svojem, včasih je bilo lepo, včasih pa nadležno. Zvečer bi eden gledal televizijo, drugi na glas poslušal glasbo, tretji v miru spal, nikakor ni šlo skupaj." Ogenj je uničil njihovo skromno pohištvo, obleko, obutev, na srečo ne prav veliko Sanjinih šolskih reči, ker jih pušča v glavnem v šoli. Šle so zgoščenke s pop in zabavno glasbo, ki jih je tako rada poslušala, na srečo ne tudi CD predvajalnik ali računalnik, ker ne enega ne drugega nikoli ni imela. "Ja, si pa oba zelo želim, posebej računalnik bi že nujno potrebovala, še posebej, ko bom na srednji šoli," skromno prizna. Nekaj obleke in obutve je dobila takoj po požaru, da je za prehodni čas, šolske potrebščine ima, razmišlja pa že naprej, kako bo prišla do pohištva v svoji novi sobici. Nekaj so jim ga dobri ljudje že obljubili, da le ne bi prehitro pozabili.

Sami svoji mojstri

Vseh Fujsovih pet, poleg mame in očeta še hči in dva fanta, se je zateklo k babici in Štefanovemu bratu v nizko, neometano domačijo čez cesto, od koder jih na srečo nikamor ne podijo. Ata in oba sinova, sedemnajstletni Sašo, ki je pustil mizarsko šolo, in leto mlajši Matej, ki je po osnovni šoli ostal doma, zdaj urejajo parcelo in počasi že zidajo. "Načrt je, ploščo smo tudi že zalili, nekaj zidakov imamo še od prej, nekaj jih bomo dokupili, začenjamo, čas nas priganja," razlaga štiridesetletni Štefan, ki je kot mlad fant v Kranju naredil gradbeno mizarsko šolo in se pozneje preusmeril v zidarstvo. Pri različnih privatnikih je delal, zidal in tudi kaj služil, zadnja štiri leta je brezposeln. Zakaj, najbolje ve sam, je pa res, da bo lahko odslej vse svoje znanje in sposobnosti preizkusil kar na lastnem gradbišču. Pravi, da delo ni nikakršna težava, saj so pri hiši kar trije pari močnih rok, bolj bo hitrost gradnje odvisna od količine gradbenega materiala. In cene različnih mojstrov, krovca, vodovodarja, elektrikarja, vsega tistega, česar Fujsovi ne bodo mogli narediti sami. Prav zdaj domačini pri vaški zbiralnici mleka zbirajo les za ostrešje nove hiše, strešnike bo treba seveda kupiti. Štefan je izračunal, da ga bo rušenje ožganih zidov in gradnja do strehe veljala devetintrideset tisoč evrov. Kakšnih 8500 evrov so zbrali ljudje takoj po požaru, nekaj več kot osem tisočakov je družina dobila od zavarovalnice, premalo, pravijo, center za socialno delo Murska Sobota je prispeval enkratno denarno pomoč, vsoto, ki zadošča za večjo kopalnico, bo dodala še naša Iskrica. "Če bo kdo podaril še kakšen gradbeni material, nam bo takoj lažje. Če se bo torej uresničilo vse, kot smo si zamislili, se bomo do zime za silo le selili!"

Kovanec za srečo

Fujsov Štefan ve, da gre tokrat zares, možak ima voljo, njegova sinova tudi, Zlatica in Sanja upata, da se bodo njune sanje tokrat vendarle uresničile. Ko so kmalu po požaru rušili ožgane zidove, so v enem od vogalov našli kovanec z letnico 1895, ki so ga medtem dali očistiti, da ga bodo imeli za srečo in spomin. Ko so zastavili temelje za novo hišo, so približno tam, kjer je več kot stoletje ležala stara krona, položili kovanec za petdeset evropskih centov in ga zalili - za naslednje rodove. Za srečo in v upanju, da ga ne bodo spet našli na pogorišču.