Obtoženi je izrek sodbe sprejel mirno, brez kakšnega izbruha. Na sodišče so ga privedli kar trije pazniki, vendar se je ob novici, da je kriv, samo popraskal po vratu in sodnika vprašal, kako ga je lahko obsodil, ko je izvedenec Ervin Drašler na sodišču jasno povedal, da odtis obuvala, ki so ga našli v Jožetovem stanovanju, ni njegov. Sodnik Marko Brišnik mu je pojasnil, da je drugih dokazov več kot dovolj in da so ga za krivega spoznali brez sence dvoma.
Okrožna državna tožilka Marinka Čakš je bila zadovoljna, ker je senat sprejel vse njene predloge. Na tako visoko zaporno kazen so ga obsodili, ker je moril in poskušal moriti na zahrbten način in v prištevnem stanju. Če mu v pištoli ne bi zmanjkalo nabojev, bi tudi Lojenova verjetno umrla. Tako se je na srečo izmuznila iz stanovanja, čeprav jo je podrl na tla, jo brcal, s pestmi tolkel po glavi in jo davil. Ko ga je udarila z lesenim predmetom po glavi, se je ravno toliko zmedel, da je lahko pobegnila. Življenje si je rešila, vendar jo je grozljiva noč za vedno zaznamovala. Še vedno ima psihične težave in boli jo, ko se spomni na pokojnega Jožeta, ki je bil zelo dobrosrčen in pošten fant. Če ga brat ne bi ubil, bi si Jože in Nina zagotovo ustvarila družino.
In kaj je senat prepričalo, da je Jaka Ulčnik kriv očitanih dejanj? Sodnik Brišnik je dejal, da je edina in zelo verodostojna priča Nina, ki ga je videla v stanovanju. Njeno pričanje potrjujejo tudi materialni dokazi. Na ročaju morilske pištole in na rokavicah, ki jih je nosil v času umora, so našli sledi njegove krvi, s tem pa seveda tudi njegovo DNK, ki je neizpodbiten dokaz.