V resnici je bilo del istega miselnega koncepta. Tedaj je italijanski parlament ob blagohotnem nezanimanju uradne desne Slovenije sprejel novelo zakona o državljanstvu, na podlagi katere lahko zaprosijo za italijansko državljanstvo vsi, ki so dne 10. junija 1940 živeli na slovenskih ozemljih tedanjega Kraljestva Italije, ne glede na to, ali so italijanskega ali slovenskega rodu. Samostojna Slovenija je molče sprejela dejstvo, da je Italija de iure enostransko revidirala meddržavno pogodbeno bazo.

Slovensko manjšino v Avstriji so pred katastrofo v zadnjem trenutku sicer rešili avstrijski levičarji, italijanski podvig pa se je posrečil, ker sta italijanska levica in desnica na hrbtih Slovencev sklenili zgodovinsko spravo. A ko se jezimo na obe kapitulaciji neodvisne Slovenije, se moramo vprašati, katere sile so odgovorne zanju; leve ali desne? Se jezimo proti levi ali desni polomiji?

Skupno obema je bilo - po izjavah zunanjega ministra - da ni imelo pomena protestirati, ker bi "prilivali olje na ogenj" (v odnosih z Rimom) oziroma "kvarili dobre sosedske odnose" (v odnosih z Dunajem). Šlo naj bi za zadevo mednarodne politike, oprto na realne državne interese.

Po tradicionalnih merilih naj bi bila desnica naklonjena utrjevanju nacionalne samozavesti in levica naj bi bila internacionalistična. Stvar pa se v našem primeru zaplete, če vemo, da je tajnim potezam desne slovenske vlade na pogajanjih o dvojezični topografiji nasprotoval konservativni politični del naše narodne manjšine, ki je bil zasmehovan kot nacionalističen. Ravnanje slovenske diplomacije so na Koroškem pozdravili le nekateri manjšinski politiki, ki so nekoč veljali za levičarje.

Ali na podlagi omenjenih primerov lahko sklepamo, da desna vlada, ki formalno goji mite slovenskega domoljubja, v praktični politiki jemlje ideje iz skrinje anacionalistične levice?

Forma mentis slovenske diplomacije

Iz utemeljitve Stojana Žitka za odpoklic dopisnika Matije Graha z Dunaja (Dnevnik, Objektiv, 15. aprila) je razvidno, da je imel pri tem pomembno besedo veleposlanik Slovenije v Avstriji Ernest Petrič. Članke Matije Graha javnost pozna in ve, da se je "zelo trdo in nepremakljivo" zavzemal za to, da Avstrija uresniči obveznosti do slovenske manjšine po mednarodnih pogodbah. Če so bili "kratki stiki" med Grahom in veleposlanikom Petričem povod za odpoklic dopisnika zasebnega (!) časnika Delo, lahko sklepamo, da je veleposlanik zastopal drugačna stališča do manjšine. Kakšna?

Citiram iz svojega članka, objavljenega v Večeru julija 2006: "V javnosti je zadnje dni nastal vtis, da gre v zadevi diplomatskih depeš zgolj za to, da naj bi bil slovenski veleposlanik v Avstriji obljubil več denarja tistim manjšinskim organizacijam, ki bi bile pripravljene podpisati 'ustavni kompromis' o krajevnih oznakah, kar on in zunanje ministrstvo odločno zanikata. A možna gmotna nagrada delu slovenske manjšine v Avstriji za njeno kooperativnost bi bila zgolj stranska posledica precej resnejšega problema, namreč vprašanja, kako intenzivno je slovenska diplomacija med marcem in julijem (tajno) sodelovala pri avstrijskih notranjih pogajanjih o dvojezični tipografiji na Koroškem."

Naj spomnim, da je slovensko zunanje ministrstvo poskušalo preusmeriti pozornost od čudne vloge svojega diplomatskega odposlanca k fantomu, ki naj bi bil ukradel Petričeve depeše in jih poslal slovenskim manjšinskim organizacijam, da so lahko pripravile obrambo. Čeprav je grozilo s kazenskim pregonom, je domnevni tat veleposlanikovih pogajalskih skrivnosti ostal fantom. Matija Grah je o čudnih pogajanjih o dvojezičnih napisih pisal v Delu in zdaj je odpoklican z dopisniškega mesta. Je bila odstranitev neodvisne priče potrebna zato, da bi lahko tajno, za hrbtom slovenske javnosti, nemoteno izvajali slovensko različico realpolitike do zamejstva?

Pred štiridesetimi leti...

So se izpostavljene osebe slovenske renesanse "anacionalističnega" gledanja na statusne probleme slovenskih manjšin v zamejstvu pojavile že kdaj prej? So takrat zastopale podobna stališča?

Leta 1967 je bilo aktualno politično vprašanje, ali je zaradi podpore slovenskima manjšinama vredno zapletati meddržavne odnose z Italijo in Avstrijo. Tedanja polemika slovenskega pisatelja iz Trsta Borisa Pahorja s stanjem duha je po štiridesetih letih osupljivo aktualna. Celo akterji so isti; da so bili tedaj na levici, zdaj pa na desnici, kontinuitete načina mišljenja ne spremeni.

Polemika Borisa Pahorja z Ernestom Petričem

Boris Pahor je v eseju Tržaški zapiski (Zaliv, Trst, št. 5, 6-7, 1967) takole polemiziral s člankom Ernesta Petriča z naslovom Ali je res ogroženo slovenstvo? (Teorija in praksa, Ljubljana, št. 2, 1967):

(...) Ne vem, kako bo v prihodnosti, a priznam, da se do danes še nisem rešil občutka, da je slovenstvo ogroženo.

Prešeren je v svoji Zdravljici najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovenski rod, šele na koncu pa poudaril, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje.

Slovenska povojna politika pa je Prešernovo Zdravljico obrnila narobe, oziroma jo postavila na glavo. Ker smo vsi bratje in vsi prisrčni sosedi, pravijo slovenski politiki, je vprašanje slovenstva že rešeno; objemajmo se, pobratimo se, nobenega pomena nima, če nas je vsak dan manj, poglavitno je, da pokažemo svetu, kako človečansko globok, kako humanistično širokosrčen in požrtvovalen je slovenski narod.

(...) O zamejstvu.

Značilno je, da vsakokrat, ko zamejski človek očita predstavniku matičnega naroda njegovo čisto uradno razmerje do usode zamejstva, ta predstavnik odgovori: Pa ne mislite vendar zahtevati spremembe meja.

Ernest Petrič se glede tega od drugih ne razlikuje. Pravi: "Skratka: slovenski komunisti ne mislimo načenjati vprašanja meja." (str. 241)

Tudi jaz ne.

Tudi drugi zamejci ne.

Tudi mi zamejci imamo rajši ozračje, kjer vladajo dobri odnosi, zakaj če kdo, potem mi najbolje vemo, kaj se pravi živeti dan za dnem in leto za letom v nenehnem ozračju more in tesnobe.

Zato dajmo sporazumno in enkrat za zmeraj odpraviti take "mejne" razlage politike o dobrih odnosih.

Naš pogovor je torej treba začeti drugje. Ernest Petrič pravi na isti strani 241 o komunistih: "Zavedamo se, da so zamejci del našega narodnega telesa, in tega, kar iz tega spoznanja izhaja." Pozabil pa je na to, kar je napisal eno stran poprej, ko našteva tisto, s čimer z mano deloma soglaša. Tam pravi: "Mislim, da smo dolžni občutiti zamejske Slovence kot del svojega narodnega telesa in si prizadevati, da bodo sredstva informiranja ustrezno izpričevala to dejstvo." (str. 240)

Tadva stavka si očitno nista brata, ampak samo daljna sorodnika. "Zavedamo se, da so zamejci del narodnega telesa." In pa: "Mislim, da smo dolžni občutiti Slovence kot del svojega narodnega telesa."

In tukaj je jedro vsega.

(...) Zato naj me Ernest Petrič ne obsoja, češ da zahtevam spremembo meje, če trdim, da je slovenski socializem odvzel slovenski mladini sleherno trezno, pošteno, ponosno narodno vzgojo. Zato tudi pravim, da je slovenski socializem doslej (ker upam, da to stanje ni dokončno) zatajil osnovne prvine slovenske zgodovine, prvine, ki jih je pravilno upošteval med narodnim osvobodilnim bojem.

In ta odklon, ta umik je tisto, kar je usodno tako za Slovenijo kakor za zamejstvo. Zakaj zamejski ljudje prav dobro čutijo, zamejski ljudje podzavestno prav dobro čutijo, kako imajo za sabo namesto "matične" moralne pričujočnosti "matično" praznino.

(...) In da se razumemo, ne pričakujemo sentimentalnih izjav in poceni fraz "o rojakih". Vnaprej in slovesno jih odklanjamo. Gre nam za miselnost, za formo mentis današnjega "matičnega človeka". In ta forma mentis je izrazito amorfna, prakticistična, tako da srečaš celo mlade ljudi, ki te vprašajo, zakaj v zamejstvu tako trmasto vztrajamo pri zvestobi slovenstvu, ko pa se nam odpirajo vse možnosti v državi z veliko kulturo in sijajnim standardom.

(Taki komentarji me spominjajo na predvojni čas, ko je klerikalno vodstvo simpatiziralo s fašističnim Rimom; takrat so bili seveda za drugačne "dobre odnose", a značilno je, da so takrat zamejcem odgovarjali: "Kaj se pritožujete zavoljo svojega položaja, ko pa živite v državi, ki ima papeža in asfaltirane ceste.")

Boris Pahor je polemiko ponatisnil v knjižici z naslovom Odisej ob jamboru (Trst, 1971), ki je bila v Sloveniji prepovedana. Vrnjen je moral biti celo izvod, poslan knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti.