In v isti sapi: tisto, kar ji je očitati, je ravno ta brezhibnost, ta tavtologija dobrega, lepega, okusnega, ujemajočega, spevnega, ki logično pelje v enoličnost. Učinek poezije velikih svetovnih poetov (ki jih je uglasbil duo Silence, dobro pa odpela celotna igralska ekipa), ki naj bi v ta samozadostni svet brbončic vnesla prepotrebno razpoko, je namreč enostavno prešibak iz zelo preprostega razloga: gledalec, jedec, besedil v veliki meri preprosto ne razume niti takrat, ko ne melje, ker se z njimi zgodi to, kar se dogaja z vsem z inštrumenti spremljanim petjem od opere do zadnje popevke glasba jih "požre".
To nikakor ni problem izvajalcev, to je problem žanra, le da seveda ni problem, če gre za besedilo tipa Ljubim te, a tebe ni, huje je, če gre za pravo poezijo, ki hoče, da se zdrznemo v svoji zaspanosti. Da bi v celoti razbrali besedilo, ki bi nas pretreslo s svojo večnozeleno silovitostjo, da bi ocenili odnos med pesnikom in kakovostjo glasbe, bi ga morali poslušati vsaj desetkrat, tako pa lovimo le drobce. Okrnjeni verzi pa seveda ne morejo učinkovati kot kanček strupa v naši brezhibni prebavi, kot resen očitek našemu brezbrižnemu prežvekovanju (medtem ko si pesnik trga srce!), ampak se zvedejo na dekorativnost, na klubsko glasbeno kuliso. Tudi če človek ni ravno oboževalec Marinettijevih poblaznelih receptov, bi si kak trenutek zaželel kakšnega dramatičnega preskoka, kakšnega majhnega zdrsa v nepričakovano.
Trenutek resnice, kot se imenuje zadnji hod na jedilnem listu, namreč posnetek jedrske eksplozije in apokaliptične besede enega izmed tvorcev jedrske bombe, se zato zdi vse preveč naivno pedagoška rešitev iz zagate (packi, vi tu jeste, medtem ko svet propada!), sporočilca v poslednjem piškotku (kot je Življenje je mrtvo) pa čista redundanca. Pograjc se tako zdi žrtev tistega, v čemer je najboljši: v poglobljenem iskanju podob gledališkega v drugih socialnih prostorih ter negledališkega na odru se mu prosvetiteljska vsebina prilepi kot nekakšen must sein na prvo žogo. Kot peteršilj na rakce.
