V ZDA sta demokratska kandidata za predsedniške volitve v prihodnjem letu Hillary Rodham Clinton in Barack Obama svojo kampanjo izrabila vsak svojo spletno stran. V Franciji so se podporniki dveh najmočnejših kandidatov za predsednika države besedno spopadli v virtualnem svetu Second Life, ki ima več kot dva milijona uporabnikov.

Tudi mnogi drugi politiki po svetu so objavili svoje profile na spletnih straneh za spoznavanje, kot sta MySpace in Facebook, nekateri pa so v Second Lifu odprli celo virtualne pisarne. Toda zdi se, da so vsa ta njihova prizadevanja le korak v prazno, če svojih internetnih ambicij ne bodo dopolnili z interaktivnostjo in odzivi svojih simpatizerjev oziroma bodočih volivcev.

Časi trkanja na vrata volivcev že zdavnaj mimo

»Če pogledate po svetu, vlade zelo malo uporabljajo aplikacije Web 2.0, naslednje, bolj interaktivne generacije interneta, zato imajo državljani malo možnosti, da sodelujejo pri objavljenih vsebinah,« pravi profesorica Helen Margetts, raziskovalna direktorica pri univerzi v Oxfordu. »Politiki niso preveč inovativni, vendar nekdanja praksa trkanja na vrata morebitnih podpornikov ni več uspešna. Ti dnevi so že mimo.«

In če si politiki ne odpirajo vrat na sodoben način, si jih zagotovo drugi. Ta mesec je v ospredju predsednik Svetovne banke Paul Wolfowitz, ki je priskrbel napredovanje in višjo plačo svoji prijateljici. O tem, ali naj odstopi ali ne, se je razvila razprava na posebni spletni strani. Ta mesec se je britanski premier Tony Blair pojavil na straneh YouTube, kjer je odprl tako imenovano Labourvison (laburistično televizijo, imenovano po njegovi laburistični stranki), s pomočjo katere lahko ministri neposredno nagovarjajo volivce.

Le cenen Blairov kaskaderski poskus?

Mnogi so to njegovo potezo pozdravili, češ da je načel nov način za razširjanje vladne politike in razpravo o njej, kritiki pa so jo označili kot cenen kaskaderski poskus s pripombo, ali res misli, da bo z nagovarjanjem »otrok« postal tako »kul« kot kak očka na zabavi svojega najstnika. Blairov nastop na YouTube si je ogledalo le nekaj čez 17.000 ljudi, kar je 87.000 manj, kot jih je videlo posnetek njegovega morebitnega naslednika, finančnega ministra Gordona Browna, ki si je med premierjevim govorom v parlamentu vrtal po nosu.

»Nobenega razloga ni, da bi se politiki, parlamentarci in vlade upirali tehnologiji,« meni Ross Ferguson, direktor združenja Hansard, ki promovira demokracijo. »Naredila jih bo bolje povezane, lažje bo računati na njih in vse bo bolj pregledno.« Morda bodo prvi rezultati tega že vidni na britanskih volitvah, ko bodo državljani tudi na osnovi komunikacije z volivci izbirali svoje politične veljake. Internet je zbudil ljudi, zato je mogoče v politiki v naslednjih desetih do petnajstih letih pričakovati morje sprememb.