Primož, ki je v zametkih Splošne plovbe videl prihodnost v Luki Koper in že načrtoval železniško povezavo Kopra z Divačo. Potihoma, res brez vsakega pompa, da ne bi ujezili Beograda, Reke ali Dalmatincev, so gradili Luko Koper, ki jo je po številnih političnih zapletih 7. decembra 1958 odprl sam predsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije Boris Kraigher. Devet let kasneje (2. decembra 1967) je bila odprta še železniška proga do Kopra in z modnega vlaka je prvi stopil na okrašen peron v spremstvu žene Jovanke sam predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito in o Kopru dal tudi za sedanji slovenski rod zgodovinsko izjavo: Ni Hamburg, ampak bo! (Nije Hamburg, ali biće!)

Koper je Hamburg za Slovenijo, Portorož je slovenski Monako, kraško in notranjsko zaledje pa je slovenska Toskana. Tako bi moralo biti, pa ni, kajti vse so zaradi osebnih interesov razvrednotili politični in strankarski povzpetniki ter novodobni bogatuni, država pa razmetava premoženje, kot da gre za povsem brezvredno blago. Če je v Trstu nelagodje zaradi razvoja Kopra, če Reka ne ve, kako bi se ubranila slovenskega konkurenta, če so tudi Nemci spoznali dostopnost Kopra kot mali slovenski Hamburg, potem je vsaj toliko pomemben slovenski ladijski prevoznik Splošna plovba, ki jo država pravkar prodaja. Prišli so tudi lokalni trgovci z novci, s političnimi in prijateljskimi botri, s špekulantskimi nameni in z leporečjem.

Ob državi Sloveniji je eden večjih lastnikov Splošne plovbe tudi Pid Mercata holding (okoli dvajsetodstotno lastništvo je Mercata dobila za borih 290.000 evrov v času prijateljevanja s prejšnjo oblastjo), ki je v lasti Pirančana Petra Mahniča (v Kopru ima sedež tudi njegova skupina ACK group, ki se ukvarja s financiranjem, ustanavljanjem in upravljanjem podjetij), gimnazijskega sošolca in prijatelja Roberta Časarja, ki je trenutno predsednik uprave Luke Koper. Ko je Robert Časar izgubil službo v piranskem komunalnem podjetju Okolje, ga je Peter Mahnič postavil za direktorja Feršpeda, ki je v večinski lasti prav Petra Mahniča. Feršped je bilo nekdaj veliko mednarodno transportno podjetje, ki pa ima sedaj največje premoženje v Ljubljani v nepremičninah in zemljišču v BTC (ovrednoteno na več kot deset milijonov evrov). Ko je legendarni predsednik uprave Casinoja Portorož Aldo Babič zaradi poslovnega neuspeha moral zapustiti igralnico, ga je tudi zaposlil Peter Mahnič. In sicer v svojem podjetju Intara DZU. In ko je nova oblast s krmila v Luki Koper "pospravila" Bruna Koreliča, je postal novi šef Robert Časar, član uprave pa Aldo Babič. Toliko o dogajanju v Luki Koper, kjer tako sedita skrbno poslovno-prijateljsko negovana Časar in Babič.

Nedvomno je v lokalnih razsežnostih Peter Mahnič izjemno spreten mož, saj se je tudi tujih jezikov in poslovnih manir naučil od očeta, ki je delal po vsem svetu. Tako ima Peter Mahnič skupno podjetje (zanj vozijo tri manjše tovorne ladje) s Splitčanom Nikšo Giovanellijem, za katerega enciklopedija Kdo je kdo v hrvaškem gospodarstvu piše, da je rojen leta 1951 in da je bil poslovno najbolj znan kot generalni direktor pomorskega prevoznika Jadroplov iz Splita, od leta 1982 do razpada Jugoslavije pa organizator transporta v Intereuropi Koper, torej dober poznavalec, kaj je vrednega ob slovenskem morju. Nikša Giovanelli je Jadroplov zapustil že za časa "lepe naše", s svojim nekdanjim podjetjem pa je še vedno v sodnem sporu. Peter Mahnič je prek enega od svojih podjetij tudi lastnik vile nad hotelom Metropol v Portorožu, okoli katere teče spor z odvetniško skupino Danijel Starman in Gregor Velkaverh. Sicer pa je bil Starmanov sin Marko (magister pravnih znanosti) član nadzornega sveta Luke Koper, pred mesecem dni pa je iz državnega sekretarja na ministrstvu za okolje in prostor postal državni sekretar ministra Ivana Žagarja. Magister pomorskega prava pa je Gregor Velkavrh, ki je tudi zapisan rotarijcem, poročen pa s sodnico na višjem sodišču v Kopru Jožico Svete (imata sina Aleša in hčerko Aljo, ki jo je muziciranja na flavti učil Fedja Rupel, oče pevke Anje Rupel in brat zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla).

Peter Mahnič (pravimo, da je spreten mož) je imel v nadzornem svetu svoje Mercate tudi kasnejšega predsednika vlade magistra Antona Ropa (ki bo sedaj prišel prav tudi kot Pahorjanec), med prijatelje pa šteje tudi Jelinčičevega poslanca s Primorskega Srečka Prijatelja, ki v parlamentu na vse grlo sporoča, da je pri razprodaji gospodarstva najpomembnejši nacionalni interes. To pa je bistvo nerazumevanja pri sedanjem državnem umiku iz Splošne plovbe, ki si jo silno želi Peter Mahnič, vendar finančno ni dovolj močan, zato se je rodila imenitna ideja, da bi SP kupila Luka Koper oziroma predsednik uprave Robert Časar, do nedavnega direktor Mahničevega Feršpeda. Samo medklic: Časarjeva druga srčna izvoljenka (skupaj sta bila zaposlena na piranski komunali) Ksenja Sedmak Časar je nedavno dobila zaposlitev vodje sektorja snaga javnega podjetja Komunala Koper, ki ga sicer vodi Primož Turšič, svak koprskega župana Borisa Popovića. Tako bi Splošno plovbo varno spravil v Luki Koper pri Robertu Časarju (odveč je zapisati, da je dolgoletni član stranke SDS), kjer bi lahko čakala na boljše čase. Če odpišemo trditev poznavalcev pomorskega transporta, da nikjer na svetu ni pristanišča, ki bi imelo v lasti še pomorski transport, pa je vseeno treba vedeti, da pomorski transport išče posle po največjih svetovnih lukah in ne v prevozih iz Kopra v Piran. Podporo iz zagate je Splošni plovbi v najtežjih trenutkih znal ponuditi nemški ladjar Peter Döhle (posle vodi njegov sin Johan), ki je sedaj tudi med kupci državnega deleža v SP. Da bo Splošna plovba uspešna, potrebuje skupaj z Luko Koper izkušnje nemškega Hamburga in je povsem drug primer kot prodaja Banke Koper tujcem, ki razen zaslužka peščici ni prinesla Sloveniji velikih koristi, pač pa ogromno Italijanom, ki so prek informacijskega sistema Banke Koper do podrobnosti seznanjeni s premoženjskim stanjem posameznikov in podjetij na Primorskem. In Peter Döhl (primerno omejen z interesi države Slovenije) bi bil skupaj z velikanskim nemškim trgom pravšnji kupec in garant za razcvet Splošne plovbe in Luke Koper.V dnevnem baru Kroštola v koprskem kopališču (lokal je v lasti družine Popović) sta si Peter Mahnič in Robert Časar vzela čas še za medijsko podporo svojih idej, kar pomeni skrb za kadrovsko politiko Primorskih novic (usklajeno z županom Popovičem). Zato sta za novinarsko šefico (do kdaj še) najbolj branega dnevnika (do kdaj bo dnevnik) na Primorskem izbrala Suzano Zornado Vrabec, nekdanjo šefico službe za stike z javnostjo Luke Koper. In posledice so bile javno opazne takoj - Robert Časar je bil po izboru Primorskih novic in Radia Koper izbran za prvega gospodarstvenika Primorske.Srečka Prijatelja, ki v parlamentu na vse grlo sporoča, da je pri razprodaji gospodarstva najpomembnejši nacionalni interes. To pa je bistvo nerazumevanja pri sedanjem državnem umiku iz Splošne plovbe, ki si jo silno želi Peter Mahnič, vendar finančno ni dovolj močan, zato se je rodila imenitna ideja, da bi SP kupila Luka Koper oziroma predsednik uprave Robert Časar, do nedavnega direktor Mahničevega Feršpeda. Samo medklic: Časarjeva druga srčna izvoljenka (skupaj sta bila zaposlena na piranski komunali) Ksenja Sedmak Časar je nedavno dobila zaposlitev vodje sektorja snaga javnega podjetja Komunala Koper, ki ga sicer vodi Primož Turšič, svak koprskega župana Borisa Popovića.

Tako bi Splošno plovbo varno spravil v Luki Koper pri Robertu Časarju (odveč je zapisati, da je dolgoletni član stranke SDS), kjer bi lahko čakala na boljše čase. Če odpišemo trditev poznavalcev pomorskega transporta, da nikjer na svetu ni pristanišča, ki bi imelo v lasti še pomorski transport, pa je vseeno treba vedeti, da pomorski transport išče posle po največjih svetovnih lukah in ne v prevozih iz Kopra v Piran. Podporo iz zagate je Splošni plovbi v najtežjih trenutkih znal ponuditi nemški ladjar Peter Döhle (posle vodi njegov sin Johan), ki je sedaj tudi med kupci državnega deleža v SP. Da bo Splošna plovba uspešna, potrebuje skupaj z Luko Koper izkušnje nemškega Hamburga in je povsem drug primer kot prodaja Banke Koper tujcem, ki razen zaslužka peščici ni prinesla Sloveniji velikih koristi, pač pa ogromno Italijanom, ki so prek informacijskega sistema Banke Koper do podrobnosti seznanjeni s premoženjskim stanjem posameznikov in podjetij na Primorskem. In Peter Döhl (primerno omejen z interesi države Slovenije) bi bil skupaj z velikanskim nemškim trgom pravšnji kupec in garant za razcvet Splošne plovbe in Luke Koper.

V dnevnem baru Kroštola v koprskem kopališču (lokal je v lasti družine Popović) sta si Peter Mahnič in Robert Časar vzela čas še za medijsko podporo svojih idej, kar pomeni skrb za kadrovsko politiko Primorskih novic (usklajeno z županom Popovičem). Zato sta za novinarsko šefico (do kdaj še) najbolj branega dnevnika (do kdaj bo dnevnik) na Primorskem izbrala Suzano Zornado Vrabec, nekdanjo šefico službe za stike z javnostjo Luke Koper. In posledice so bile javno opazne takoj - Robert Časar je bil po izboru Primorskih novic in Radia Koper izbran za prvega gospodarstvenika Primorske.