Gospod Mac Laverty, ni se mogoče izogniti vprašanju malega naroda z burno zgodovino, ki mu pripadate in ki ste ga prav zaradi te burnosti zapustili. Kako razumete odnos in odgovornost pisca do matične skupnosti?
"Mislim, da mora pisatelj svojo skupnost hkrati kritizirati in slaviti. To je njegova naloga in to mora početi z ljubeznijo. Seveda pa gre pri pisanju v prvi vrsti za ustvarjanje zapleta in oseb s pomočjo zgodbe, v prvi vrsti gre za pripovedovanje zgodbe." Ali je ta dobro povedana, kadar se zgodovinske in družbene okoliščine zrcalijo skoznjo brez pretirane deklarativnosti?
"Da. Kot pisatelj se večkrat vprašaš, kaj naj dodaš tu ali tam, kako naj obrneš besede, da bi povedal to ali ono. Spominjam se, kako sem pisal dolgo zgodbo Moj dragi Palestrina o odnosu med glasbenim učiteljem in izvrstno učenko. Zdelo se mi je, da je ta učenka preveč estetska, preveč v oblakih, in hotel sem jo uravnotežiti z dodatno osebo. Tako sem vpeljal lik kovača, ki je obdeloval jeklene palice, pel, skratka opisal sem povsem drugačno občutje, ki je imelo tudi politične podtone, saj je šlo za obdelovanje palic pred politični nemiri in je bil v tem nekakšen namig na izdelavo pušk. Pisatelj ima torej tudi politične, socialne in druge zamisli, a prikazati jih mora skozi meso in kri, skozi `živo` osebo." Če sodimo po irski umetnosti, je zgodovina Irske izjemno močno zaznamovala nacionalno mentaliteto.
"In jo celo zastrupljala! Če so ljudje v neki skupnosti nenehno soočeni s smrtjo, če je sovraštvo vsenavzoče, je uresničenje življenja zelo težko, kar morda dela umetnike bolj občutljive za stvarnost. Verjetno te okoliščine pogojujejo naše delo, saj ni enako, kot če bi vse življenje sedel v udobnem naslanjaču in mirno pisal." Vaši knjigi Jagnje in Cal sta doživeli filmizacijo in v obeh primerih ste sami napisali scenarij, enako za ekranizacijo nekaterih novel. Filmi so bili nagrajeni, toda ali ste bili tudi vi zadovoljni?
"Oba filma sta mi bila všeč, četudi je razmerje med avtorjem romana in scenarijem težavno, ker imaš ti svojo predstavo, režiser pa svojo. To je kot razlika med jabolkom in pomarančo, seveda sta oba sadeža, a nista enaka: jabolko moraš torej spremeniti v pomarančo. Najhuje je, da moraš pri tem opustiti besede, govoriti brez besed. Na filmsko različico sem se moral preprosto navaditi, v vsakem primeru pa je bila to zelo zanimiva izkušnja." Po drugi strani se mi zdi zanimivo, da pogosto zelo natančno opisujete glasbo, se pravi najbolj abstraktno umetnost, ki se po naravi izmika verbalnemu opisu, in poleg tega opisujete izmišljeno glasbo. Jo slišite?
"Jo in tudi izmišljene slike vidim. Napisal sem kar nekaj zgodb o slikarjih, na primer zgodbo o slepem slikarju; nanjo sem prišel, ko sem nekega dne sedel, da bi pisal, a sem imel povsem prazno glavo. In sem si rekel: kaj je lahko hujšega od tega?" Slepi slikar?
"Točno! Gluhi Beethoven, arhitekt brez smisla za prostor ali slepi slikar! Tako je nastala zgodba o slikarju, ki je oslepel zaradi diabetesa in si je poiskal mladega slikarja, da bi z njegovo pomočjo lahko nadaljeval slikanje. Seveda sta morala biti ljubimca in ker sta bila Irca, tam pa ne marajo homoseksualcev, se je moralo dogajanje preseliti na Portugalsko. Tam so nastajale slike. Bile so zelo preproste. Mladenič je namreč na začetku le močil žogice za tenis v barvo in delal pike, šele slikar mu je nato svetoval oblike in barve, na primer uporabo barve platnic Dickensove knjige na levi strani police, ki se je je spominjal, itn. Toda vprašanje je: kdo v tem primeru slika? Starec ali mladenič?" Ker je slepi umetnik res prispeval samo idejo, meso in kri, kot pravite, pa nekdo drug?
"Da. In to se mi zdi izjemno zanimivo vprašanje." Catherine ste v Okrasnih tonih opisali neverjetno cizelirano, z zelo ženskimi, tudi feminističnimi poudarki.
"Že pred leti sem napisal dve zgodbi z ženskega stališča, a nista uspeli." Ne?
"Hočem reči, nisem ju dokončal in zato sem se znova lotil tega zornega kota. Najprej sem hotel pisati o številnih ženskah, ki so po krivem zaprte v britanskih zaporih le zato, ker so Irke. Ležale bi v ječah, nenehno opazovane, praskale bi omet in ga jedle - tako sem začel, nato pa sem opustil idejo ječe in se odločil za ječo, ki jo povzroči poporodna depresija. Če se že lotevam ženske junakinje, potem se mi je zdel resnični izziv pisati prav o stvari, ki je moški nikakor ne more doživeti - to je nosečnost, porod. Hkrati sem se tega izziva zelo bal, zato sem prosil ženo, naj mi kar se da natančno pojasni dogajanje in vso paleto čustev, ki so jo v tistih trenutkih navdajala. Tako je prišla na dan moja ženska polovica in lahko sem začutil nekaj podobnega kot ob prvem pogledu na prvorojenca. To je enkratno in prav nič na svetu te ne more pripraviti do teh občutij! Mislim, da gre pri pisanju za to, da se postaviš v položaj nekoga drugega, torej tudi nasprotnega spola, tako kot je Tolstoju uspela Ana Karenina ali Shakespearu lady Macbeth." Potem je tukaj še usodna vloga glasbe v njenem življenju...
"To, da je ustvarjalna v dveh smislih, da je rodila otroka in skladbo, in da sta ti dve ustvarjalnosti v nasprotju, da obe zahtevata, naj se jima kar najbolj posveti, to mi je pomagalo ustvariti zaplet, četudi nisem vedel, kam me bo pripeljal. Bo srečala pravega? Ne, to bi bilo grozno omledno. Zato sem ji raje namenil tisti glasbeni uspeh, ki je opisan na koncu, z zelo visokimi besedami in čustvi, toda..." ... toda bralec ve, da je bila ta sreča pred prej opisano nesrečo...
"... da, srečen konec, za katerega pa veš, da ni konec." Na misel mi je prišlo, da je v naših gledališčih že nekaj časa veliko zanimanje za britansko pisateljico Sarah Kane, ki je bila tudi mojstrica v opisu depresij. Tudi vaša prijateljica Janice Galloway ji je namenila veliko prostora. Je depresivnost prevladujoče občutje v Veliki Britaniji ali nasploh v današnjem zahodnem svetu?
"Verjetno je naključje - ali pa tudi ne, kaj vem, zdaj ko me tako vprašate - da sem tudi jaz junakinjo opisoval v najglobljih stanjih depresije, zato ta Vernikelj, skladba z nenavadnim imenom, ki je nekakšna začasna zmaga. Toda meni ni šlo za kakšno klinično depresijo, bolj me je zanimala tista pobitost, ki jo vsi poznamo." Tudi majhen otoček, na katerem živi junakinja, je nekakšna še pomanjšana Irska...
"Tukaj spet nastopi avtobiografija. Po odhodu z Irske sem nekaj časa živel na takšnem otočku in poznam vzdušje, ki vlada v takšnih majhnih okoljih. Tja prihajajo zelo čudni ljudje! Vsi pred nečim bežijo!" Ker so tudi domačini čudni, je to lepa kombinacija.
"Izvrstna! Tak je tudi ta njen partner, zapiti razočaranec, ki se je iz Londona zatekel na konec sveta. Navsezadnje je njena kariera takšna kot moja: začel sem s poučevanjem v šoli in potem doživel preboj." Pa vera? Catherine ne veruje več, a vendar ostaja nekako povezana z vero.
"Na neki način je nehala verjeti v vero svojih staršev. Uporabil sem veliko detajlov, da bi pokazal ta njen odnos. Zbira školjke, katerih vsebine ni več, zavrača vero, a ima rada cerkve, cerkveno glasbo. V tem kontekstu so mi bili zelo pomembni tudi bobni oranževcev, se pravi protestantov, ki, jasno, igrajo v irskem političnem kontekstu neko drugo vlogo, ona pa jo uporabi brez ideoloških predsodkov, kot čisti zvok. Se pravi, da uporablja forme religije ali politike brez njihove vsebine, jim daje nove vsebine. Sicer pa tudi na Irskem ne gre za boj med religijama, zadeva je zelo zapletena, gre pa predvsem za tribalizem, za staro sovražnost, za nacionalizem, različne kulture in konkretno za delovna mesta, za parcele. Srednji sloj še živi v mešanih okoljih, nižji, delavski pa zgolj v `čistih` predelih." Je Irska prizadeta tudi zaradi izseljevanja intelektualcev in umetnikov?
"Unionisti so res v veliki meri zapuščali otok in odhajali študirat na Škotsko in v Anglijo, kjer so običajno tudi ostali; na Irskem so ostali manj izobraženi. Tudi jaz sem šel. In to sem utemeljil takole: hočem oditi. Svoboden sem." Niste privrženec domoljubja in herojstva?
"Združena Irska ni vredna enega samega življenja." Nobena država ni vredna enega samega življenja.
"Se popolnoma strinjam z vami. E. M. Forster je rekel: `Če bom v precepu, ali naj izdam prijatelja ali domovino, upam, da bom imel dovolj poguma in bom izdal domovino.`"