Nikoli ne bo pozabila selitev od ene do druge podnajemniške sobice, podcenjevanja ljudi, žalitev in nemoči le zato, ker mama ni imela denarja. Še najbolje ji je bilo, ko sta se zatekli v enega od materinskih domov. Celi dve leti je bil mir, ni se ji bilo treba bati, kje bo spala, kaj bo jedla, dobri ljudje so jo vsake toliko časa obuli in oblekli, dobivala je igračke in sladkarije, ko je šla v prvi razred, so ji nevsiljivo, a iz srca podarili čisto nov nahrbtnik in v njem vse šolske potrebščine. Joj, kako lepo se je počutila, nič zaznamovana, povsem taka kot drugi otroci. Predvsem pa nihče od sošolcev ni vedel, kako revna in uboga je v resnici. Pred nekaj leti sta se spet selili. Že drugič in spet v socialno stanovanje na robu večjega mesta; težave naj bi se polagoma razblinile, njuno življenje pa ustalilo. "Zdaj končno imava dom, tukaj bova ostali," si je mislila deklica, novo šolsko leto je bilo zanjo izziv in eno samo veliko pričakovanje.

Dekle za vzor

Na šoli se čudijo, od kod drobni Matejki iz socialno ogrožene enostarševske družine takšna volja do učenja, toliko samodokazovanja. In so tega veseli, na priporočilo socialne delavke so jo vključili v najrazličnejše zunajšolske dejavnosti: v likovne, plesne in glasbene delavnice, podarili so ji rabljen računalnik, malico in kosilo ima zastonj, tudi za šolo v naravi so našli pokrovitelja, a o tem ne govorijo pred sošolci, da je ne bi prizadeli. Deklica se namreč obupno trudi, da bi bila enakovredna sovrstnikom, če že ni oblečena po najnovejši modi in nima najsodobnejših elektronskih igračk; redno hodi v knjižnico, veliko bere, igra na (podarjeno) kitaro in je - odličnjakinja. Pravijo, da je v razredu zelo priljubljena, ker je preprosta, srčna in tovariška, krasen deklič torej, ki pa se ji čas umirjenega življenja ponovno izteka. Če se ne bo vmes zgodil kakšen čudež, se bosta ponovno selili. Njena mama ji je pred dnevi priznala, da ni plačevala stanarine, elektrike, vode in nastali so veliki dolgovi. "Če jih v petnajstih dneh ne poravnam, naju bodo vrgli ven!"

Zahteva, a ne daje

Žalostna zgodba z bolečo socialno noto, bila bi kot nalašč za Iskrico, saj vendar pomagamo otrokom, če ne bi imela še druge plati medalje. Pooseblja jo neodgovorna Matejkina mama Nataša - obe imeni sta kajpada izmišljeni - ki se dobesedno "šlepa" na usodi svoje enajstletnice. Potegne jo kot asa iz rokava, ko napoči pravi čas, pri tem pa za svoje in za otrokovo dostojno preživetje doslej ni naredila kaj prida. Živi od denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, kar porabi za skromno prehrano, cigarete in kavo, za položnice ne ostane skoraj ničesar. Za njene težave so bili vselej in so še dandanes krivi drugi, ženska odločno zahteva in ničesar ne daje; ko nastopi kriza, začne po že znanem scenariju na glas kričati na pomoč. Poudarja, da ne gre zanjo. "Če boste dali denar za položnice, boste najbolj koristili mojemu otroku. Preprečili boste, da bi to nedolžno bitje spet postalo brezdomka!" Tako nekako nagovarja potencialne dobrodelne organizacije in darovalce, med njimi je bila nedavno tega tudi Iskrica.

Nataša nima pri svojih petintridesetih niti enega leta delovne dobe, tudi priložnostnih del se ni dotaknila niti takrat, ko sta s hčerko živeli čisto ob meji in se ji je dober zaslužek dobesedno ponujal. Ko so jo silili, naj gre delat v bližnjo vrtnarijo, čistit stanovanja ali pazit starejše ljudi - ženska ima le osnovno šolo - se je vselej izgovorila na bolezen ali pa na Matejko. Kdo ve, kolikokrat jo je grozno bolela hrbtenica. "Močne bolečine imam, ne morem osem ur stati na nogah, ne morem osem ur sedeti, potrebujem kombinirano delo, takega pa zame ni." Strokovne sodelavke so z njo delale individualno, a kar koli so že počele, za delo je niso navdušile. Nataša pove, da hodi občasno na zavod za zaposlovanje. "Tam sem prijavljena že zelo dolgo, vendar nič ne naredijo. Zdaj si urejam dokumentacijo za pridobitev invalidnosti tretje stopnje. Upam, da ne bo trajalo predolgo!" Kadar se ni mogla izgovoriti na bolezen, ji je prav prišlo tudi to, da ni imela varstva za deklico. Ko so ji priskrbeli vrtec za simbolično ceno, se je s hčerko že odselila drugam.

Kakšen je recept?

Pritisnjena ob zid resnice, da je njeno dolgoletno neuspešno iskanje zaposlitve zgolj izgovor za nedelo in da mora predvsem sama nekaj storiti za svoje preživetje, je Iskrico ogorčeno napadla: "Drugim pomagate, meni pa ne. Potrebovala bi samo, da mi poravnate dolgove in nič drugega." Ko smo to odklonili, predvsem pa nismo želeli javnosti izpostavljati njene hčerke, je užaljeno končala: "Ni treba nič dati, si bom že drugače pomagala!"

Četudi socialna služba ne zanika, da ženska že vse predolgo izkorišča svoj slab gmotni položaj in otrokovo stisko za življenje brez dela, ostajajo do nje milostni, potrpežljivi, strpni. Razlagajo, da je Nataša dobra, ljubeča mama, ki ima svojo hčerko neizmerno rada, zato stvari pač ne zaostrujejo, seveda pričakujejo, da se bo naposled našla. Kako dolgo bo to trajalo? Imajo pravi recept za večjo motivacijo dolgotrajno brezposelne mame? Je solidarnost na mestu? Če ni, kaj storiti, da bi taki, kot je Nataša, vendarle zagrabili za delo? Kaj pa otrok, kakšne možnosti ima in kakšno prihodnost?

Nekaj socialnih delavk z različnih koncev Slovenije, s katerimi smo se pogovarjali na to temo, mislijo, da je treba brezposelnost te vrste končno zagrabiti za roge, kar bi pomenilo ostreje nastopiti do teh ljudi. Če ne zaradi drugega, zavoljo davkoplačevalskega denarja, ki ga ustvarjajo zaposleni, tudi tisti, ki imajo za osem ur trdega dela komaj malo večjo mezdo, kot je socialna podpora. Seveda obstaja zdravilo tudi za tako imenovane "kronične izmikovalce". "Pri nas se zadnje čase," razlagajo v Posavju, "povezujemo z delodajalci. Pokličemo prejemnika denarne pomoči in ga po vnaprejšnjem dogovoru napotimo v določeno podjetje. Ne more in ne sme odkloniti dela, ker bo v nasprotnem ostal brez socialne pomoči." Rezultat? "Pridejo, delajo pa s hudo težavo. Delodajalci se velikokrat pritožujejo, da imajo taki ljudje dve levi roki. Kar naprej se pritožujejo, se ves čas slabo počutijo, gredo čez nekaj dni na bolniško ali jih preprosto ni v službo, ker da nimajo varstva za otroke." So pa tudi svetle izjeme, ki potrjujejo, da je to vendarle prava pot. Pred kratkim so "prisilili" brezposelno mamo, da je šla delat, po tednu dni se ji je odprlo, zdaj je med najbolj pridnimi, norma ni več problem. Ko je dobila prvo plačo, je ganjeno priznala, da je ta občutek nekaj najlepšega in da doma pač ne misli več "vedriti in oblačiti".

Kaj pa otroci?

Na centrih za socialno delo, kjer seveda delajo skupaj z zavodi za zaposlovanje, razlagajo, da je treba brezposelne motivirati s potrpežljivostjo in po korakih, kot pravijo, z individualnim načrtom in človeškim pristopom. "Težko je nekoga prisiliti, da bo šel delat, če tega noče. Pomagati mu moramo, da v sebi dozori, da končno sprejme odgovornost za lastno preživetje. Tudi tako, da ga potisnemo v valove." V pomoč so jim različni svetovalci in strokovni sodelavci, zadnje čase vključujejo tudi zdravnike (bolniške!). Tako naj socialna pomoč ne bi bila več potuha za lenobo, ampak pomoč za najbolj ogrožene, tiste torej, ki resnično ne morejo delati. Od januarja letos je v veljavi spremenjeni zakon o socialnem varstvu, ki določa, da je prejemnik denarno socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev. Kakšno delo mu bodo ponudili glede na izobrazbo, ni določeno, na zavodih za zaposlovanje se menda odločajo od primera do primera. Tudi za človekoljubno delo, sicer pa poudarjajo, da je vsako delo častno, posebej če ni za vse življenje. "S to alinejo so centrom za socialno delo in zavodom za zaposlovanje končno dali v roke učinkovitejše orožje. Kako ga učinkovito uporabiti, se še učimo in uvajamo; čas bo pokazal, če bomo kaj uspešnejši."

Kaj pa otroci, ki so obrobni, a najranljivejši del te zgodbe? Kakšno popotnico jim s svojim obnašanjem dajejo brezposelni starši, kaj lahko zanje stori družba? Naša Matejka je pozitiven primer, svoji mami v oporo in za vzor. Na šoli in v njenem okolju so jo s tem, ko so jo vključili v številne aktivnosti, potegnili iz socialnega blata. Vsaj zaenkrat. Z mnogimi mladimi ni tako. Zaradi različnih primanjkljajev hitro skrenejo s poti in ne da bi se zavedali posledic, sprejmejo slabe vedenjske vzorce staršev. Zato bo držalo opozorilo, da gre za zanemarjanje potomcev tudi v primeru, ko starši ne poskrbijo za njihovo brezskrbno otroštvo in za dostojno preživetje. Izsiljevanja na račun nedolžnih Matejk so, milo rečeno, nemoralna početja.