Baudrillardova teza je namreč, da smo sanjali o tem dogodku, ker vsak "nujno sanja o uničenju moči, ki je postala do te mere hegemona, da je to že nesprejemljivo tudi za zahodno moralno zavest". Skratka: resda so to naredili oni, teroristi, toda mi smo o tem sanjali. In Baudrillard celo poudarja, da če tega sanjskega deleža ne upoštevamo, bi dogodek izgubil vso "simbolno razsežnost" in bi ostal le navadno zločinsko dejanje nekaj fanatikov, ki jih je treba pokončati.
Nič manj "provokativna" ni bila Baudrillardova interpretacija prvega ameriškega napada na Irak v 90. letih, ko je svoj članek naslovil Vojna, ki se ni zgodila - "ni se zgodila", ker smo jo gledali po televiziji, je bila njegova teza, ki je seveda izhajala iz njegove teorije simulakra in simulacije. Pojem simulakra so sicer iznašli epikurejci, toda pri Baudrillardu je dobil radikalno drugačen pomen - pomen negacije realnosti in proizvajanja hiperrealnega. "Simulacija izhaja iz radikalne negacije znaka kot vrednosti, izhaja iz znaka kot obrata in izničenja vsake reference." Ali: "Simulacija odgovarja kratkemu stiku realnosti in njenemu podvajanju z znaki." Tako piše v delu Simulaker in simulacija (1981).
V torek preminuli 87-letni Jean Baudrillard, ki ga enciklopedije uvrščajo med filozofe postmodernizma, je nekoč ostro kritiziral MacLuhanovo tezo, da je medij sporočilo, potem pa jo je ne le prevzel, marveč prignal do skrajnosti, če vzamemo, da je to njegova teorija simulacije kot raztapljanja vsakršne realnosti v medijskih in simbolnih posredovanjih in dozdevkih. Po Baudrillardu vsakršna mediacija prevlada nad posredovanim, kar pa ne pomeni le tega, da se, denimo v resničnostnem šovu, televizija raztaplja v življenju, tako kot se življenje raztaplja v televiziji, marveč so posledice še veliko širše, v glavnem pa so formulirane v tipično baudrillardovskih preobratih z aforistično kvaliteto. Na primer: "Beaubourg je tako prvič na področju kulture to, kar je veleblagovnica za blago."; ali: "Množični mediji niso izvajalci socializacije, ampak ravno nasprotno, implozije družbenega v množicah."; ali: "Ko je prostitucija posplošena, prostitucije ni več.".
Eno zgodnejših in obenem temeljnih Baudrillardovih del pa je sociološko, to je Potrošniška družba (1970), kjer je že načel svoje poznejše teme medijev, reklame, mode in "odvračanja realnosti prek znakov realnosti". Potrošniško družbo je definirala z "imperativom uživanja" in s tako imenovanim fun morality. Potrošniška družba pa je tudi družba priučevanja za potrošnjo: "potrošniški diskurz" naredi potrošnika za "univerzalnega človeka, idealno in definitivno inkarnacijo človeške vrste" in iz potrošnje obliko človeške osvoboditve; ideologija potrošnje tako nadomesti vse druge ideologije in zagotovi integracijo vse družbe, "kakor so to dosegli verski obredi v arhaičnih družbah".
