Skozi solzice je zasijalo sonce

Sedemletna Claudia nas pričaka na vratih stare Pavnove domačije. Nikjer sledu o objokani, izgubljeni deklici, strahovih in hudih nočnih morah pa tistih pretresljivo žalostnih očkah, ki so nekoč žgale do srca. Vse hudo je na srečo že preteklost. Hiti pripovedovat, da bratca Martina ni doma. "Je zbolel, ima malo hujšo virozo, tudi visoko vročino, pa ga je teta Jožica odpeljala v brežiško bolnišnico." Deklica čeblja po slovensko, govori kot raztrgan dohtar. Strica Draga igrivo zatoži, da se mu je maloprej na štedilniku prismodila čebula, ker je z njo tako vneto igral igro človek, ne jezi se. Pove, da hodita z bratcem v prvi razred bistriške devetletke in da je v šoli tako lepo in zabavno. V njenih očkah toplo sonce, na ustnicah boder otroški smeh.

Zgodba Bahovih dvojčkov, ki sta se iz Avstrije v travmatičnih okoliščinah zatekla pod okrilje sorodnikov v Polje pri Bistrici ob Sotli, je v pozni jeseni 2004 pretresla vso Slovenijo. Njuna mamica Marija Bah, stara komaj petintrideset let, nekoč nasmejana in vesela kozjanska steklarka, je tisto leto umrla v grozljivih in nadvse sumljivih okoliščinah v avstrijski Lipnici, kamor se je primožila in kjer je živela sedem let. Njeni najbližji niso slutili, kako je zadnja leta trpela, kaj vse je z njo tam gori počel mož Emil. Alkohol, brezumno početje in večletno nasilje, grobosti, bes in nerazsodnost, vse to je povzročilo njen tragični konec. "Kdo ve, kolikokrat je naša Marija 'padla po stopnicah', kolikokrat je bila zverinsko pretepena in do konca ponižana, pa ni domačim nikoli potožila, se nikomur izpovedala. Govorila je, se v resnici izgovarjala, da ima raka, da je zato tako suha in plava po hrbtu," nam je tedaj v krču bolečine pripovedovala njena mama Marica Kramer.

"Papa, zakaj si tepel mamico?"

Njena vnuka, dvojčka Claudia in Martin, sta že čisto majčkena videla in skusila toliko grdega, skrivala sta se pred nasilnim očetom, z mamo bežala v enega od avstrijskih materinskih domov, doma nista smela govoriti slovensko. Pripovedovala sta, kolikokrat so k njim domov prišli policisti, včasih je zavijala tudi sirena reševalnega avta.

"Papa, zakaj si bil tako grd, zakaj si tepel mamico?" je v telefon hlipalo petinpolletno dekletce, ko jo je oče kmalu po prihodu v Obsotelje poklical iz Avstrije. Tragedija, ki je Bistričani zlepa ne bodo pozabili, tedaj so kot eden stopili dvojčkoma v bran. Če že njune mame niso mogli rešiti iz krempljev nasilneža, so hoteli pomagati vsaj otrokoma. Vztrajali so, da ostaneta pri sorodnikih, tako je odločila tudi socialna služba sosednje države, ki je potem, ko je šel Bah v pripor, prva vzpostavila stik z družino pokojne Marije v Sloveniji in jim v začasno skrbništvo predala - raje njim kot neznanim avstrijskim rejnikom - nesrečna in do konca prestrašena petletnika. Od takrat je preteklo kar nekaj Sotle, mnogi so na tragično smrt Bahove Marije in negotovo prihodnost njenih dvojčkov pozabili, Iskrica ni. Kje sta Marijina sončka zdaj, kako živita, sta Slovenijo in Kramerjeve sprejela, vzela za svoje?

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)