Zgodba Bahovih dvojčkov, ki sta se iz Avstrije v travmatičnih okoliščinah zatekla pod okrilje sorodnikov v Polje pri Bistrici ob Sotli, je v pozni jeseni 2004 pretresla vso Slovenijo. Njuna mamica Marija Bah, stara komaj petintrideset let, nekoč nasmejana in vesela kozjanska steklarka, je tisto leto umrla v grozljivih in nadvse sumljivih okoliščinah v avstrijski Lipnici, kamor se je primožila in kjer je živela sedem let. Njeni najbližji niso slutili, kako je zadnja leta trpela, kaj vse je z njo tam gori počel mož Emil. Alkohol, brezumno početje in večletno nasilje, grobosti, bes in nerazsodnost, vse to je povzročilo njen tragični konec. "Kdo ve, kolikokrat je naša Marija 'padla po stopnicah', kolikokrat je bila zverinsko pretepena in do konca ponižana, pa ni domačim nikoli potožila, se nikomur izpovedala. Govorila je, se v resnici izgovarjala, da ima raka, da je zato tako suha in plava po hrbtu," nam je tedaj v krču bolečine pripovedovala njena mama Marica Kramer.

"Papa, zakaj si tepel mamico?"

Njena vnuka, dvojčka Claudia in Martin, sta že čisto majčkena videla in skusila toliko grdega, skrivala sta se pred nasilnim očetom, z mamo bežala v enega od avstrijskih materinskih domov, doma nista smela govoriti slovensko. Pripovedovala sta, kolikokrat so k njim domov prišli policisti, včasih je zavijala tudi sirena reševalnega avta.

"Papa, zakaj si bil tako grd, zakaj si tepel mamico?" je v telefon hlipalo petinpolletno dekletce, ko jo je oče kmalu po prihodu v Obsotelje poklical iz Avstrije. Tragedija, ki je Bistričani zlepa ne bodo pozabili, tedaj so kot eden stopili dvojčkoma v bran. Če že njune mame niso mogli rešiti iz krempljev nasilneža, so hoteli pomagati vsaj otrokoma. Vztrajali so, da ostaneta pri sorodnikih, tako je odločila tudi socialna služba sosednje države, ki je potem, ko je šel Bah v pripor, prva vzpostavila stik z družino pokojne Marije v Sloveniji in jim v začasno skrbništvo predala - raje njim kot neznanim avstrijskim rejnikom - nesrečna in do konca prestrašena petletnika. Od takrat je preteklo kar nekaj Sotle, mnogi so na tragično smrt Bahove Marije in negotovo prihodnost njenih dvojčkov pozabili, Iskrica ni. Kje sta Marijina sončka zdaj, kako živita, sta Slovenijo in Kramerjeve sprejela, vzela za svoje?

Oma ni zdržala

Claudia in Martin sta stara sedem let in pol, hodita v prvi razred bistriške devetletke, govorita slovensko, kot da tu živita že od rojstva, sta živahna, ljubka, vesela otroka, taka pač kot njuni sovrstniki. Pa vendar nista pozabila. Šele ko je malo pojenjal strah pred tem, da ju bodo nenadoma prišli iskat in bosta morala nazaj k očetu, sta se spet začela smejati, spet sta postala igriva otroka, a grozljive slike tu in tam še privrejo na plan. Medtem je umrla oma Marica, na katero sta bilo otroka strašansko navezana. Prijazna babica, mama sedmih otrok, preprosta kmečka ženska, ni mogla preboleti hčerkine grozljive smrti. Mnogi pravijo, da ji je od žalosti, ki jo je spretno skrivala pred domačimi, počilo srce. "Tu za mizo je sedela in pisala božične čestitke, ko jo je pred več kot letom dni zadela srčna kap, umrla je na rokah hčerke Jožice, nismo ji mogli pomagati," žalostno pove gospodar pavnovine, Drago Kramer. Otroka sta spet podoživljala gorje preteklih dogodkov in prestrašena spraševala: "Sva midva kriva, da je omica umrla?" Tudi na svojo mamico nista pozabila. Ko se spomnita nanjo, vzameta iz omare svečko in gresta na pokopališče, zdaj prižgeta lučko kar za dve srčni ženski.

Sodišče je presodilo

Od lanskega avgusta imajo Kramejevi stalno skrbništvo nad dvojčkoma, Claudia in Martin pa dvojno državljanstvo, tako avstrijsko kot slovensko, končno osebne dokumente, tudi rojstni list. Beremo odločitev sodišča v Lipnici - to je presodilo, da Emilu Bahu vzame pravico skrbništva, otroka pa do nadaljnjega ostaneta v varstvu in oskrbi pri Kramerjevih v Polju pri Bistrici. Zdaj, ko domači končno imajo vse papirje, bodo pri nas tudi lahko uveljavljali otroška dodatka. Treba je reči, da sta dvojčka, zahvaljujoč občini, imela vrtec zastonj, za šolske potrebščine so jeseni poskrbeli domači, z denarjem, tisoč evrov, je ob zadnjih božično-novoletnih praznikih primaknilo avstrijsko veleposlaništvo, s tristo dvajset evri, kolikor jih mesečno dobivata od očeta, pa kupijo obleko, obutev in pokrijejo druge potrebe. Živijo skromno, a dostojno. Drago kmetuje, v hlevu ima kakih osemnajst pitancev, tudi nekaj prašičev za doma. Simpatična Claudia se hitro pohvali, koooliko klobas in salam so naredili in kako so dobre. Gospodinjski posli so v glavnem na plečih šestindvajsetletne tete Jožice, ki je dvojčkoma kot druga mama, tako da ni nič čudnega, da sta otroka srčno navezana nanjo.

Pred gradnjo nove hiše

Kramerjevi so velika družina, navezani drug na drugega in na domačijo, skupaj z družinami ter po svojih močeh skrbijo, da je dvojčkoma v Polju lepo in da sta na varnem. Na pomlad naj bi Drago ob stari domačiji končno začel graditi novo hišo. Zanjo se je v času, ko je zgodba o Bahovih dvojčkih pretresla Slovenijo, nateklo kakih dva in pol milijona tolarjev, sedanjih 10.400 evrov, ki ležijo na banki, nekaj sto tisočakov je tedaj primaknila tudi naša Iskrica. "Malo se je zavleklo zaradi papirjev in gradbenega dovoljenja, a letos bomo pljunili v roke. Claudia in Martin bosta dobila vsak svojo sobo, tako kot sem rekel tedaj, ko sta prišla k nam," je odločen Drago, njegov mlajši brat Janko, po poklicu tesar, pa dodaja, da bodo trije bratje četrtemu seveda pomagali. Pridne roke nekaj veljajo, a poleg njih bo potrebna še krepka finančna pomoč dobrih ljudi iz Bistrice, Obsotelja in vse Slovenije.

Mala zgovorna Claudia pripoveduje, kako lepo ji je tukaj in da je že skoraj pozabila, kako je bilo v Avstriji. Najlepše je, ko z bratcem praznujeta rojstni dan, pove. Hiša je polna ljudi, z dojenčkom Blažkom se igrata, s Srečkom, Gašperjem in drugimi otroki se podita po dvorišču, dobita darila, razrežeta torto, strici pečejo čevapčiče, teta Jožica kuha. Za Martina pravi: "Ja, je še vedno živahen in navihan, včasih se skregava, tudi zravsava, kar ni lepo, ampak se hitro spet pobotava, drug brez drugega ne moreva."

Bahova dva zelo rada hodita v šolo, tam jima je bolj všeč kot v vrtcu. Tovarišica ju pohvali, da lepo rišeta, deklica že na veliko računa, no ja, včasih sta tudi kregana, če divjata po razredu in sta preglasna. Pa želje? "Eh, saj imam vse. Včasih si kaj zaželim, pa mi teta Ida iz Zagreba prinese. No ja, rada bi imela voziček, notri dojenčka in oblekice zanj, Martin pa ne, ima raje avtke in pištole." In skoraj pozabi povedati, da bi jima prav prišla kakšna pisalna mizica v sobi, kjer bi pisala naloge. "Sicer pa to najraje počneta v kuhinji, ker je pri nas vedno kdo na obisku in se vedno kaj zanimivega dogaja," doda stric Drago.

Kramerjevi nimajo nikakršnih stikov z Emilom Bahom - ta je že pred časom dobil petletno prepoved vstopa v Slovenijo - in tudi ne vedo, če ga je sodišče obsodilo oziroma oprostilo domnevne obtožbe za krutost in nasilje nad pokojno ženo. Želijo, da bi Claudia in Martin rasla v mirnem, ljubečem, prijaznem okolju, se v dobrem spominjala svoje mamice in omice ter pozabila na travmatično preteklost. Hkrati jih je strah, da se bo Bahov lepega dne pojavil na vratih ter se otrokoma grobo, kot zna, ponovno zadrl v stare, mukoma zaceljene rane.