Vzemimo primer 53-letnega Ivana. Je vodilni uslužbenec in nima veliko časa za trening. Pravzaprav le včasih malo teče po bližnjem gozdiču. Kljub temu pa želi teči na maratonu. Zato išče snov s čim manj stranskimi učinki, ki bi mu pomagala premagati 42 kilometrov.

Mišice

Drugi si ne želijo zmage na maratonu, ampak bi radi imeli izstopajoče mišice ali pa bi radi v klanec kolesarili kot profesionalci. In tako vsi skupaj pristanejo na dopingu. Zavedajo se sicer škodljivosti dopinških sredstev, vendar jih častihlepje žene v doping.

V amaterskem in rekreativnem športu ni dopinških kontrol. Vsak lahko jemlje toliko poživil, kolikor hoče. In nasprotno od profesionalnega športa se to ne dogaja pod zdravniškim nadzorom. Posebno globoko je doping zasidran v kolesarstvu. Predvsem mladi kolesarji, ki se spogledujejo s profesionalizmom, so močno ogroženi. Ta ali oni znanec ali prijatelj jim preskrbi clenbuterol in efedrin.

Strokovnjaki pravijo, da je razširjenost dopinga med amaterji močno podcenjevana. Čeprav tritedenska kura stane 7000 do 8000 evrov, si to privošči vedno več častihlepnih rekreativcev. Že leta 1998 so naredili kontrolo urina pri udeležencih ljudskega maratona v Švici. Dobrih 34 odstotkov vzorcev je vsebovalo protibolečinska snovi. Te strokovnjaki skoraj vsi tudi štejejo k dopingu, saj naj tisti, ki se že pred startom počuti nesposobnega za maratonski tek, pač ne tekmuje.

V Nemčiji ugotavljajo, da se doping pojavlja tudi v fitnes studiih. Tübinška univerza je ugotovila, da so še vedno najbolj priljubljeni anaboliki, sledijo pa jim amfetamini, efedrin in tudi kokain. Cilj je skoraj vedno enak: graditev mišic in odstranjevanje telesne maščobe. Poleg tega ugotavljajo, da ljudje, ki jemljejo anabolne androgene steroide, uživajo tudi druge snovi.

Mnogi so škodljivost dopinga okusili na lastni koži. Neki bodibilder je prišel tako daleč, da so mu morali operativno odstraniti 400 gramov tkiva žlez na prsih. Drugi si je z dianabolom skoraj uničil ledvice. Kasneje je uporabljal testosteron in duševne težave so postale tako hude, da ni mogel nehati.

Poživila uporabljajo tudi pri borilnih športih in moštvenih športih. Športniki zlasti po poškodbah radi segajo po dopinških sredstvih, da preprečijo izgubljanje mišic in da lahko začnejo prej spet trenirati.

Sicer pa se je doping razširil tudi med igralce in nastopajoče v pornografskih filmih, ki redno jemljejo pilule ali injekcije, da ostanejo v igri. Resen problem so tudi hormonski preparati proti staranju.

V osnovi je vsako poseganje po dopinških sredstvih zavestna manipulacija z lastnim telesom, posledica zavedanja, da človek sam ne more doseči zaželenega uspeha. Nekateri to misel utopijo v mamilih, drugi skušajo dvom o lastnih močeh pregnati s tem, da oblikujejo svoje mišice ali dosegajo športne uspehe. In za dosego teh ciljev sežejo po poživilih ter drugih preparatih.

Pa se da poplavo dopinga v rekreativnem športu zajeziti? Morda kažejo izhod bodibilderji. Na prizorišču, zastrupljenem s steroidi, se je razvilo novo gibanje: naravni bodibilding. Pred tekmovanji pri vsakem udeležencu preverijo določene snovi - z urinskim testom in detektorjem laži.