Od teh jih pouk slovenščine po tako imenovanem modelu SWALS obiskuje 36. To pomeni, da ima slovenščina samo formalno status prvega jezika. Konkretno, v petem razredu je na urniku petkrat po 45 minut slovenščine na teden, devetkrat po 45 minut pa je predvidenih za jezik sekcije, v katero je otrok vpisan (torej za angleščino, francoščino ali nemščino). Prvi in drugi razred imata slovenščine še manj - petkrat po trideset minut, medtem ko je za jezik sekcije namenjenih kar 17-krat trideset minut! Vse druge predmete na vseh ravneh poučujejo v jeziku sekcije. Če bi Slovenija tako kot večina starih in tudi že nekaj novih članic EU ustanovila sekcijo, bi imeli otroci bistveno več ur slovenskega jezika, poleg tega pa bi bila slovenščina tudi učni jezik za večino drugih predmetov.
Neizpolnjevanje meril ni glavni razlog
Vendar ima mnogo staršev zadržke do ustanovitve sekcije (omejena bi bila na vrtec in petletno primarno stopnjo), kot razlog pa navajajo, da Slovenija tako ali tako ne izpolnjuje meril ter da bi bilo treba zaradi majhnega števila učencev oddelke združevati; tehtajo, kaj bi to pomenilo za otrokovo znanje tujih jezikov… Vsi naši sogovorniki pa poudarjajo premajhno dejavnost države, ki jim dobrih in slabih strani takšne ali drugačne rešitve sploh ni predstavila. Neizpolnjevanje meril - to je 75 učencev na primarni stopnji ali 15 učencev na oddelek - očitno ni glavni razlog, da Slovenija v Bruslju nima svoje sekcije. Po navedbah poznavalcev tudi finska sekcija ob ustanovitvi pred desetimi leti ni imela veliko otrok - danes jih ima že okoli 300. Daleč od zahtevanega števila so tudi Litovci. Število slovenskih otrok pa naj bi se v prihodnjih letih, zlasti s predsedovanjem naše države EU, povečalo.
Na očitek, da je država premalo dejavna, guvernerka v svetu Evropskih šol Melita Steiner z ministrstva za šolstvo odgovarja, da so ponudili, da se začne postopek za ustanovitev sekcije, vendar starši pravijo, naj ne hitijo, da je zadevo treba dobro premisliti… Brez njihovega soglasja pa sekcije ni mogoče ustanoviti.
Jezikovni poker v škodo otrok
"Otroci si," pravi Marija Sivec, učiteljica na primarni stopnji, "želijo govoriti v slovenskem jeziku, poleg rednih ur si želijo obiskovati tudi slovenski dramski krožek in - presenetljivo - tudi dopolnilni pouk. Takrat se namreč lahko srečajo s slovenskimi vrstniki z drugih oddelkov. V najzgodnejšem obdobju, ko je otrok vključen v intenzivno, sistematično opismenjevanje v tujem jeziku, se njegove jezikovne sposobnosti izražanja v slovenščini zgolj s 150 minutami pouka na teden in v popolnem okolju tujega učnega jezika ne morejo razvijati celovito. Ustanovitev slovenske sekcije bi privedla do boljših razmer za učinkovitost pouka slovenščine, od zagotavljanja osnovnih standardov, opremljenosti učilnice, večje dostopnosti virov in literature do slovenske knjigarne v Bruslju."
Da bi se, če bi se sama znašla v vlogi mame v Bruslju, zavzela za ustanovitev sekcije, priznava tudi Steinerjeva.
"Seveda starši ob tehtanju, kaj prinese življenje v Bruslju, med prednosti prištevamo to, da se bodo naši otroci v Evropski šoli (na)učili tujih jezikov. To znanje je pomembna veščina, toda ali lahko polno zaživi, ne da bi dobro obvladal slovenščino? Zdi se mi, da starši ta 'jezikovni poker', ko se ne izrečemo jasno za ustanovitev slovenske sekcije, vendarle igramo v škodo svojih otrok, in to iz več razlogov. Najprej se otroci v šoli znajdejo v izjemno težkem položaju, ker morajo vse predmete spremljati v vsaj dveh tujih jezikih. Hkrati lahko v nasprotju z otroki drugih narodov 'ugotovijo', da je slovenščina 'dovolj dobra' le za ozko zasebno sporazumevanje, medtem ko morajo nastavke in terminologijo za svoje prihodnje znanje osvajati v tujih jezikih. Ob tem ne pozabimo, da se mnogi po nekaj letih šolanja vrnejo v Slovenijo - in spet naletijo na težave pri nadaljnjem šolanju, saj niso osvojili slovenske terminologije," opozarja eden od slovenskih staršev v Bruslju. Ob tem ocenjuje, da bi imeli otroci primerjalno dosti večjo prednost, če bi tako slovenščino kot tuje jezike enakovredno obvladali v vseh funkcijskih zvrsteh.
Videz premajhnega svetovljanstva
Ali torej dogajanje v Bruslju odraža sprenevedav odnos do slovenskega jezika oziroma kaže na naš kompleks majhnosti? Dr. Marko Stabej, izredni profesor na oddelku za slovenistiko, opozarja na to, da Slovenci menimo, da je slovenski jezik zgolj za nas in za nikogar drugega, in sicer v tem smislu, da se nam zdi samoumeven v okviru lastne države, lastnega šolstva, čim smo drugje, pa radi mislimo, da je za javnost ne rabimo ali pa da bi bili starši zaradi prizadevanja za slovenščino celo lahko videti premalo svetovljanski. Tak odnos poznamo že iz zgodovine in to kaže, da se ne zavedamo, kako je naš jezik dejansko enakopraven evropski jezik.
