Katastrofa, polom, sramota, tragedija, blamaža...

Morda najbližji približki bi bili, na primer, katastrofa, polom, sramota, tragedija, blamaža in kar je še podobnega. Brez Marka Miliča, ki je tačas že v Madridu, in Teema Rannikka, ki je s povišano telesno temperaturo s klopi le nemočno opazoval od prve do zadnje minute ponižane soigralce, so bili Ljubljančani tako nebogljeni, da bi jih verjetno brez težav premagala tudi kakšna povprečna ženska ekipa. Na koncu se je vse skupaj končalo z zmago Partizana za 46 točk (106:60), s čimer je Olimpija doživela najvišji poraz v evroligi v klubski zgodovini. Izmed slovenskih klubov jo je še slabše odnesla Krka, ki je v sezoni 2003/04 s CSKA v Moskvi izgubila s 54 točkami razlike (89:35), najvišji poraz v zgodovini evrolige pa še naprej drži Budućnost, ki je sezono poprej na gostovanju v Sieni izgubila za kar 63 točk (112:49).


Za opisovanje sinočnje katastrofe je škoda vsakršne besede. Olimpija je namreč dokončno razprodala še tistega malo ugleda, ki ji je ostal zaradi dobrih predstav ob koncu devetdesetih let prejšnjega in prvih nekaj sezon novega tisočletja. »Sami ste videli vse. Partizanu čestitam in mu želim, da bi se mu uspelo uvrstiti med najboljših 16,« je po tekmi brez ovinkarjenja priznal tudi trener Gašper Okorn, ki je imel sinoči na razpolago vsega 10 igralcev, a je najbolj žalostno to, da je še ta podatek zavajajoč. Na klopi so bili namreč oboleli Rannikko, mladi center Pietras, ki bi se moral skozi celotno sezono kaliti pri Postojni, Hohler in Čebular, ki se dvorani Tivoli sploh ne bi smela približati, razen če pri njej ne bi gostovala v dresu kakega povprečnega slovenskega prvoligaša, ter Kuzminskas, ena najbolj zgrešenih investicij v zgodovini kluba, center, ki so ga Partizanovi mladeniči smešili na vsakem koraku.
Ostane torej pet igralcev, ki so začeli tekmo, pa še med njimi bi le stežka našli koga, ki si zasluži igranje v najelitnejšem evropskem tekmovanju. Žalostno...