VSE OD ZAČETKA
Po mnenju italijanskega gosta je treba pogajanja s Slovenijo in Hrvaško začeti na novih temeljih in preurediti takrat podpisano pogodbo o odškodninah, ki je temeljila na osimskih sporazumih iz leta 1975. Prodijeve izjave sledijo podobnemu razmišljanju zunanjega ministra Massima D'Aleme, ki je prejšnjo sredo v Ljubljani slovenskim sogovornikom povedal, da bo treba dogovorjene zneske prilagoditi novim razmeram oziroma pričakovanjem prizadetih istrskih ezulov.
Prodijevo in D'Alemovo stališče je presenetljivo in pomeni odločen zasuk k ponovnemu odpiranju poglavja, ki je za Slovenijo - po besedah ministra Rupla - že zaključeno z osimskimi sporazumi in rimsko pogodbo. Še posebno, ker sta dva italijanska ministra v preteklosti dokaj jasno nakazala, da odprtih bilateralnih problemov ni več; Lamberto Dini, zunanji minister v Prodijevi vladi, je leta 1999 v Ljubljani za slovensko TV izjavil, da Italija razmišlja o dvigu slovenskih sredstev namensko deponiranih na fiduciarnem računu v luksemburški banki. Septembra 2001 pa je zunanji minister v Barlusconijevi vladi Renato Ruggiero zagotovil, da med državama ni več dvostranskih odprtih vprašanj.
Nikoli prej pa niso sosednji državniki tako odločno problematizirali že podpisanih in veljavnih dvostranskih sporazumov. Prodijeve in D'Alemove izjave pomenijo hladno prho, kajti prihajajo iz ust sogovornikov, ki so vselej veljali za naklonjene zapiranju spornih dvostranskih poglavij.
ŠTIRJE RAZLOGI
Kaj v resnici botruje "novemu" problematičnemu stališču levosredinske vlade? Odgovorov je več. Neuradno je med nekaterimi poznavalci mogoče slišati, da takim zahtevam botrujejo najmanj štirje razlogi; eden je notranjepolitični, ugajanje istrskim ezulom, drugi so napredek in finančna stabilnost Slovenije, ki je ravnokar prevzela evro, pospešen potek denacionalizacije in radodarno izplačevanje odškodnin ter še odprta pogajanja s Hrvaško, ki bo za vstop v EU očitno morala Italiji popustiti bolj, kot je popustila Slovenija. Slovenija pa je že močno zasidrana v EU in o pričakovanjih sosednje države lahko razmišlja bistveno bolj neobremenjeno.
