Med listjem nad gozdno potjo, ki pelje do vasi Grahovše, stoji križec, okoli njega še vedno gorijo sveče. Spomin na kmeta Avgusta, ki se je aprila 1996 ponesrečil s traktorjem, ko je vlačil les, je namreč še vedno živ. In kljub letom še rahlo boleč, prizna njegova vdova, zdaj šestinštiridesetletna Marija. Ko smo tedaj, pred skoraj enajstimi leti, prišli k njim, je bila vsa hiša v solzah in obupu, Štekovičevi materi se je življenje sesuvalo v brezup, prihodnosti ni bilo.

Besede upanja

Tako je vsaj kazalo. Trije otroci, trije fantje, so se prestrašeni stiskali k njej, najstarejšemu Rajku je bilo tedaj trinajst let, Zoranu devet in najmlajšemu Denisu, ki še niti ni dobro vedel, čemu tolikšna žalost, komaj štiri. "Vsega se spomnim, to je bilo po hudi bolečini in še hujši negotovosti nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju," zatrdi Marija, vesela, da je po tolikšnem času še nismo pozabili. "Kot danes vas vidim, Iskričine ljudi in Vlada, spomnim se besed tolažbe ter rahlega upanja. Ko bi vedeli, koliko mi je to pomenilo, nikoli ne bom pozabila." Hiša je bila v obupnem stanju. Ozka, vlažna kuhinja in vegasta miza, okoli katere smo posedli, je bil edini še kolikor toliko varen prostor. Na sredini spalnice je namreč stal ogromen "punt", s katerim so Štekovičevi, kdove kdaj že, podprli streho, da se ne bi vdrla. Malo stran od stare, hudo zmahane hiše so tedaj že stali temelji nove hiše, pravzaprav klet s prvo ploščo, brez gradbenega dovoljenja, seveda. Avgusta je smrt prehitela, mamo s tremi otroki pa pustila v goli negotovosti.

Akcija za varnost in toploto

"Nesrečna družina potrebuje varno streho nad glavo, otroci pa topel dom," smo se strinjali in šli brez pomisleka prvič v tako široko zastavljeno solidarnostno akcijo. Iskrica je takoj prispevala nekaj denarja in s pisanjem spodbudila dobre ljudi, da so se pridružili zbiranju sredstev ter materiala, Vlado Marot iz laškega Rdečega križa je prevzel vodenje akcije in po svoji strani nagovarjal podjetja ter posameznike za donacije. Presenetljivo hitro se je odzvala laška občina, s papirji in pridobivanjem različnih dovoljenj ni bilo nikakršnih težav, tu in tam se je kdo odpovedal plačilu, uradniki so bili naravnost vzorčni primer hitre in učinkovite pomoči, kar se kasneje, v podobnih primerih in drugod po Sloveniji, denimo pri Horvatovih in na ljutomerski občini, žal ni dogajalo. Tudi zato je lahko v Grahovšah delo steklo hitro in s polno paro.

Štekovičeva hiša je zdaj stara že več kot deset let, Mariji in njenim trem sinovom je bila ves čas ter je tudi danes resnično prijazen dom. Imajo kletne prostore in pritličje, kjer živijo, podstreha je še vedno neizdelana in čaka, da si jo kdo od otrok uredi v prijetno stanovanje. Vsi fantje so namreč še doma. Rajko jih ima štiriindvajset in dela v enem od celjskih Mercatorjev kot skladiščnik, devetnajstletni Zoran je v štorski livarni, najmlajši, štirinajstletni Denis, je še osnovnošolec in hodi v sedmi razred v Laško. "Zelo so navezani na dom, morda zato, ker smo veliko pretrpeli, pa smo radi skupaj," na glas razmišlja Marija. Nehote ji pogled zastane na stari kočuri. Tam, kjer je bila kuhinja, streha po nekem čudežu še stoji, v spalnici je punt že zdavnaj popustil. "Rajko sanja," pravi mama, "da bi sosednji ahker, staro kaščo, temeljito popravil in v njej morda živel, kaj bomo naredili s staro, napol podrto domačijo, pa ne vem. O tem bodo odločali fantje."

Marija in njeni otroci so ves ta čas živeli in še vedno živijo od socialne denarne pomoči, doma pridelajo fižol, krompir, zredijo kakšnega prašiča, imajo kure in zajca, skromno je, a gre. "Za zaposlitev ni bilo pravih možnosti, vse čas sem bila doma. Kako naj pridem vsak dan v dolino, če nimam vozniškega izpita, avta pa tudi ne," razlaga Štekovičeva. Prizna, da jo zadnje čase vse bolj mika, da bi šla delat. Otroci so ves dan zdoma, vse manj jo potrebujejo, življenje v odročni vasi jo utesnjuje, rada bi med ljudi. Sicer pa čestokrat s hvaležnostjo pomisli na dobre ljudi, na Iskrico in Marota, kajti brez njih ne ona ne njeni trije fantje ne bi nikoli prišli do varne strehe nad glavo. Iskreno prizna: "Ej, kako hitro je minilo teh deset let.

Neurje udarilo po revščini

Nekaterih stvari ne bom nikoli pozabila, zlovešči spomini me še kar preganjajo. Denimo, kako nevarno je bilo v stari hiši in kako je pihalo skozi preperele okenske okvire, kako so s podstrehe ponoči na nas skakale mačke in smo vsi prestrašeno cvilili, kako smo se bali, da bo punt popustil in se bo streha udrla na nas. Na srečo so to že dolgo le moraste sanje."

Pravo nočno moro pa so pred dobrim letom dni doživljali tudi Jakopič-Sevškovi z Obrežja nad Radečami. Decembra 2005 se je med hudim neurjem odlomila mogočna bukova veja in naredila luknjo v strehi, bilo je, kot bi jim hišo preklalo na dvoje. Oče Gregor in tedaj petnajstletni sin Grega sta naslednje dni sama za silo zakrpala streho. Šele tik pred novim letom nas je socialna delavka iz celjske šole Grazija, Polona Pulko, potem ko ji je mama Dragica z zamudo in v hudi zadregi priznala, kaj se je zgodilo, prosila za pomoč. Plaz pomoči se je sprožil takoj januarja 2006, potem ko smo se v hudi zimi in na kraju samem prepričali, v kako revnih, naravnost žalostnih razmerah živi petčlanska družina. Najbolj nas je zaskelelo, ko je mama pokazala shrambo brez hrane in priznala: "Čez teden, ko sta Marjanca in Grega v celjskem internatu, najmlajši Sandi pa v zavodu na Dobrni, z možem živiva ob odmrznjenem kruhu in piskru čaja."

Za njihovo stisko je izvedel Vlado Marot iz Rdečega križa. Z laško socialno službo in radeško občino smo takoj stopili v akcijo ter se družno odločili, da jim bomo pomagali. Kako? Tako da odkupimo starejšo hišo nižje v obreški strmini, ki sta si jo Jakopičeva že dolgo ogledovala, le da zanjo niti v sanjah nista mogla zbrati dovolj denarja. Medtem se je začel z različnih strani stekati solidarnostni denar, a pravo presenečenje se je zgodilo z odločitvijo Mobitela, da plača celotno kupnino za hišo v vrednosti 1,8 milijona tolarjev. Sanje o varni strehi in čisto njihovi hišici so se začele uresničevati.

Četudi smo potihoma upali, da se bo družina Jakopič-Sevšek do letošnje zime že preselila v obnovljeno hišo, se to ni zgodilo. "Želja, da hišo na novo prekrijemo, kritino zanjo je podaril AGM Nemec iz Sedraža, se nam je vendarle uresničila, spomladi pa gremo naprej," ponosno pove mama Dragica. Ženska se je sprijaznila, da bodo to zimo še v stari hiši, na srečo je tokrat prihodnost povsem gotova. In vreme je bilo, vsaj do pred kratkim, skoraj pomladno. Od stare hiše je ostalo bore malo, večino obnovitvenih del sta z možem Gregorjem, starejšim sinom in sosedom Francijem ter nekaj prijatelji opravila sama. Pesek so nakopali v svojem "pruhu", naredili cesto do hiše, betonirali in na novo pozidali gornje nadstropje, če bi jih električar poldrugi mesec ne vlekel za nos, bi se morda že lahko preselili. Sevškova se je v tem času iz plahe, negotove gospodinje spremenila v odločno žensko. Smeje razlaga, kako je hodila v dolino kupovat material in kako so jo prodajalci pisano gledali, češ, kaj pa hoče od nas tale kmečka babnica.

To, da so garali kot črna živina, se ji zdi povsem normalno, saj so vendar zase. "Ne znam povedati, koliko malte smo zmešali in koliko šajtrg prepeljali do hiše, kako smo tolkli kamen ob poti in star omet praskali s sten. Kolikokrat na dan sem šla gor in dol, da sem delavcem prinesla hrano ter pijačo, tako da sem si čisto obrabila čevlje." Ni jim bilo težko delati, so bili pa do konca razočarani tistega poletnega jutra, ko so ugotovili, da jim je nekdo ponoči ukradel kar sedeminšestdeset žakljev cementa in še trideset kilogramov lepila. Policisti še do danes niso izsledili tatu. "Smo pa potem bolj pazili. Ko smo dobili grušt in kasneje opeko, smo utrujeni še vso noč izmenično dežurali, da se kraja ne bi ponovila," razlaga mož Gregor in našteva, kaj vse morajo letos še narediti. Skopati šestdeset metrov jarka in položiti cevi za vodovod, narediti škarpo, nekje "nafehtati" kakšna rabljena okna, urediti kopalnico, kuhinjo… "Tako sem vesel," pove navdušeno. "Grega bo imel sobo z balkonom, tudi Marjanca, ki ima fanta, svoj prostor, najmanjša bo spalnica, za naju in za sina Sandija bo čisto dovolj."

Pomoč ni zaman

Vlado Marot, ki je vodil celotno akcijo, je ponosen na Jakopičeve. "Prijetno so me presenetili, preudarno so delali z denarjem, praktično vse so naredili sami. Seveda smo jim ob pomoči različnih sponzorjev priskrbeli precej materiala, vendar je takim, ki so tako pridni, veselje pomagati." O izkušnjah s solidarnostnimi akcijami, kot sta bili Štekovičeva pred več kot desetimi leti in najnovejša Jakopič-Sevškova, pa pravi: "Humanitarno akcijo te vrste mora peljati nekdo, ki ga v lokalni skupnosti poznajo in mu zaupajo. Sam tukaj živim, speljal sem že kar nekaj takih projektov, zato vem, na katera vrata moram potrkati. Na srečo mi gredo na roke tudi občinski uradniki, da s papirologijo ni prevelikih težav." Kljub temu prizna, da nihče, pa naj je še tak organizator, ne more vsega narediti sam, saj brez sodelovanja, iznajdljivosti in dobre volje ni uspeha. In na koncu enkraten občutek, da je nekdo srečen in varen, da pomoč ni bila zaman.