Bagarjevi trojčki, o katerih smo pisali v eni od novembrskih Iskric, so te dni stari že poldrugi mesec. Rodili so se drugega novembra v mariborski porodnišnici s carskim rezom. Najprej je na svet privekal Marko, ki je bil z malo več kot 1400 grami najmanjši in najlažji, za njim Miha in nato še Matej. Vsi so morali po dodatne grame in dekagrame v inkubator, po šestnajstih dneh so jih prepeljali v Rakičan, bližje domu, prve decembrske dni so krepkejša dva že "odpustili", le drobceni Marko je moral zaradi kile in slabokrvnosti še ostati na oddelku za nedonošenčke. Sestra Anka, ki je v teh predprazničnih dneh na oddelku skrbela za dva dojenčka, je priznala, da se močno naveže na takele štrukeljce, o Bagarjevem pobiču pa nežno: "Marko je naš cartek! Namesto 1500 gramov, kolikor je tehtal, ko je prišel k nam, jih ima zdaj že 2300 in tako kot njegova bratca je tudi on prav priden jedec." To je znak, da so otroci zdravi in da lepo napredujejo, kar najbolj veseli njihove starše.
Polne roke dela
Odkar sta Matej in Miha doma, imata mama Majda in ati Ernest polne roke dela domala štiriindvajset ur na dan. Mamica na srečo potem, ko je spet začela jemati tablete, nima večjih zdravstvenih težav, je umirjena in prijazna. Njene vrnitve sta najbolj vesela starejša sinova in se nič ne pritožujeta, da se starša kar naprej vrtita okoli dojenčkov, ker tako pač mora biti. V šoli sta bila Bagarjeva pobiča kar nekaj dni v središču pozornosti, saj vsakdo pač ne dobi naenkrat kar treh ljubkih bratcev. Timotej je povedal: "Pogovarjali smo se o naših trojčkih, tovarišica je govorila, kako bomo morali zdaj skrbeti zanje in jim kupiti dosti stvari. Sošolce je seveda zanimalo, kako je, če imaš trojčke v hiši. O, spraševali so že o njih, zavidali nam niso pa nič." Krepkejša dojenčka Matej in Miha tehtata že po tri kilograme in morda še kakšen dekagram več, starša ju hranita vsaki dve uri in pol, tudi ponoči. Ernest pravi: "So dnevi, ko komaj zdrživa. Eden previja, drugi pripravlja mleko in ju hrani, ko bo prišel še tretji, se ne bo kaj bistvenega spremenilo, le še malo bolj bova morala hiteti." Bolijo ju noge, manjka jima spanja, priznata. "Skrajšano kitico potegneva, kar bi pomenilo, da zaspiva morda za dve uri, pa je spet treba vstati. Ko zajoka eden, je takoj zbujen in seveda lačen še drugi, zdaj bo še tretji. In tako v krogu ves dan in vso noč." Majda molči in se ljubeče sklanja k štručkama v posteljici. "Kako sem srečna, da jih imam, a me je tudi strah, kako bova zmogla," pravi. "Od vsega si najbolj želim, da bi bili zdravi in da bi se tudi sama dobro počutila."
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
