Istočasno pa je v ekonomiji že krožil tudi rimski republikanski denar. "Menjava med obema valutama je bila enostavna, saj je šlo za menjavo zlatnikov in srebrnikov. Pomembno je bilo utežno razmerje."

Od 1. do 4. stoletja se je v okviru rimskega imperija, ki je segal od Velike Britanije do Sirije, uveljavil rimski denar s portretom vladarja. Eden najpogostejših kovancev se je imenoval denarius. "Od tod tudi današnje poimenovanje denar oziroma dinar," opozarja Alenka Miškec.

Sredi 5. stoletja je bil dotok rimskega denarja prekinjen. "Kasneje, po obdobju preseljevanja ljudstev, se je denarna menjava pri nas povsem prekinila," pripoveduje Miškečeva. Družba se je vrnila v sistem blagovne menjave. Karantanci na primer denarja najverjetneje niso uporabljali in knežji kamen na današnjih novcih zveni kot prešeren oksimoron.

Prve kovnice srebrnikov so se na slovenskem ozemlju ponovno pojavile okoli 11. stoletja. Najpogostejši denar se je imenoval breški pfenig. Svoje pfenige so v rivalstvu s Habsburžani kovali tudi grofje Celjski. Velike količine pfenigov so našli zakopane, saj so jih prebivalci skrivali pred vpadi Turkov.

Leta 1848 so bili kot odmev marčne revolucije in programa Zedinjene Slovenije natisnjeni zasilni bankovci, ki so poleg nemškega nosili tudi napis v slovenščini, brez sklanjanja: "pet krajcar". Že naslednje leto so jih ukinili.

Po prvi svetovni vojni je na prizorišče stopil dinar, ki se je sprva izmenjeval z ostankom avstrijskih kron, "jugokronami". Med drugo svetovno vojno je Slovenski narodnoosvobodilni svet ustanovil Denarni zavod Slovenije in izdal lastne plačilne bone v skupni vrednosti 100 milijonov lir. S tem je nastala prva slovenska emisijska banka, ki je bila obenem edina svobodna emisijska banka v tedanji okupirani Evropi. Leta 1945 je bil Denarni zavod ukinjen in je prešel pod upravo Narodne banke Jugoslavije.

Po osamosvojitvi je 8. oktobra 1991 slovenski parlament sprejel zakon o Banki Slovenije ter o novem imenu slovenske valute - slovenskem tolarju. Ti so prišli v obtok julija 1992.