V nekaterih člankih se pojavljajo tudi psihološke analize razmerja med očetom in sinom oziroma znotrajdružinskih odnosov. Novinarji poskušajo z navajanjem nekaterih pripetljajev celo dokazati, da odnosi med njima niso bili povsem normalni.
Slabo očetovo mnenje
Oče naj bi imel slabo mnenje o svojem najstarejšem sinu Georgeu in naj bi vedno menil, da bo v politiki imel več uspeha mlajši sin Jeb. Zaradi tega naj bi poskušal George celo fizično obračunati z očetom. Vsekakor je bil sedanji predsednik vrsto let v senci svojega očeta. Ta ga je s pomočjo svojih prijateljev izvlekel iz poslovnega bankrota, ko se je neuspešno poskušal ukvarjati s trgovanjem z nafto - s takimi posli je ravno oče postal milijonar. In če je bil oče heroj iz druge svetovne vojne, pilot lovca na Pacifiku, se je sin izognil služenju vojske v Vietnamu. Oče je bil sijajen, a sin slab študent na Harvardu. Oče je ustvaril veliko naftno družbo, vrhunec sinovega poslovnega uspeha pa je bilo vodenje profesionalnega bejzbolskega kluba v Teksasu.
Vsekakor so obstajale velike razlike v njuni politični karieri. Bush starejši je napredoval postopoma in je šele počasi - kot član kongresa, predsednik republikanske stranke, direktor Cie, ambasador na Kitajskem in kot podpredsednik v času obeh Reaganovih mandatov med letoma 1981 in 1989 pridobival velike politične izkušnje, s katerimi se je lahko pripravil na svoje predsedovanje v letih 1989-1993. Bush mlajši pa je prišel v Belo hišo po komaj šestletnem vladanju v Teksasu z guvernerskega položaja in je bil v marsičem neizkušen, še posebno v zunanji politiki.
Tisti, ki v življenjski zgodbi sedanjega predsednika vidijo elemente ojdipovega kompleksa, trdijo, da je Bush mlajši hotel v Beli hiši pokazati očetu, kako je lahko boljši od njega. Bush starejši je bil zelo previden in umirjen predsednik, zato pa je Bush mlajši hotel blesteti v energičnosti in napadalnosti. Sin pa se je ob nadaljevanju starih problemov moral soočiti z istim velikim problemom kot oče desetletje prej: z Irakom Sadama Huseina.
Brezglave napake
Oče je leta 1991 skupaj z drugimi državami vojaško napadel Irak, ker je Sadam Husein zasedel Kuvajt. V štirih dneh je polmilijonska mednarodna vojska porazila iraško. Toda Bush starejši je zavrnil predloge, da bi po osvojitvi Kuvajta vojsko usmeril proti Bagdadu in zrušil režim Sadama Huseina.
Sin je dvanajst let kasneje spet napadel Irak. Tokrat brez pravega razloga in zato brez številčno močnih zaveznikov. Spodbujen z nasveti neokonzervativcev je menil, da bo s to vojno in z odstranitvijo Huseina opravil posel, s katerim se ni hotel ubadati njegov oče: sprožil naj bi zgodovinski proces, ki bi odplaknil radikalni islam.
Namesto tega pa je Bush zapletel ZDA v vojno, ki traja že štiri leta in kateri še ni videti konca. Res je uspel še drugič zmagati na volitvah leta 2004, s čimer je glede let svojega bivanja v Beli hiši dvakratno presegel očeta, toda zdaj vse javnomnenjske raziskave kažejo, da ima večina Američanov njegovega očeta bolj v čislih.
Bush starejši se je potem, ko je sin postal predsednik, povsem umaknil iz politike, a je preko svojih sodelavcev dal vedeti, da se s politiko svojega sina ne strinja. Sin se za to dolgo ni menil, zdaj pa ga je po vseh težavah, ki so ga doletele, kot v mladosti, ko ga je oče reševal iz stisk, prosil za pomoč, in Bush starejši mu je poslal svoje nekdanje sodelavce.
Zelo brana komentatorka New York Timesa Maureen Dowd je prejšnji teden o tem napisala zanimivo besedilo in v nedeljo v neki televizijski oddaji dejala: "Najboljši način razlage tega, kar se dogaja med očetom in sinom, je, da se to primerja s situacijo, v kateri starši odkrijejo, da so njihovega otroka-mladostnika ugrabili pripadniki neke sekte in ga vključili medse. Starši ga tedaj poskušajo vrniti v svoje okolje in ga deprogramirati. To zdaj delajo sodelavci Busha starejšega: sedanjega predsednika poskušajo rešiti ideoloških spon neokonzervativne sekte, v katero je padel, in ga reprogramirati v skladu z družinsko tradicijo Bushevih, kjer igrajo pomembno vlogo mednarodno sodelovanje, diplomacija in zmernost. Vodja reprogramiranja je James Baker."