Film je izrazito moška domena

Filmska umetnost je prav tako tekmovalna kot vse druge. Prvi film. Prvi zvočni film. Prvi film v barvah. Prvi poljub na filmu. Vse to daje filmu dodano vrednost in čeprav film sam po sebi lahko ni nič posebnega, ga dejstvo, da je prvi izmed mnogih, dela edinstvenega.

Slovenski film je predvsem moška domena. Na prste ene roke bi lahko prešteli ženske režiserke slovenskega rodu, medtem ko je moških veliko več. Ženske v Sloveniji filme začnejo snemati dokaj pozno. In na tem mestu se stvari malo zakomplicirajo. Kdo je prva slovenska režiserka celovečernega filma?

Boj se bije med dvemi damami, Viki Voglar in Majo Weiss. In medtem ko je Maja Weiss prepoznavna in jo večina ljudi asociira s terminom prva režiserka slovenskega filma, ji Viki Volgar že več let vztrajno kljubuje in dokazuje, da ji Maja Weiss krade krono.

"Varuh meje" ali "Obleka naredi človeka?"

Maja Weiss je javnosti poznana kot režiserka celovečernega filma „Varuh meje“, ki po splošnem prepričanju pomeni prvi celovečerni film, ki ga je režirala Slovenka. Kot prvi celovečerni film slovenske režiserke je zapisan tudi v arhivih Filmskega sklada Slovenije, ki je krovna organizacija za vse izdelke filmske umetnosti v Sloveniji. Ida Weiss je za Dnevnik.si izjavila, da „tako Maji Weiss kot producentki hiši Bela film ni pomembno kdo je prvi, ampak predvsem, da gre za korekten film, ki je bil nedvomno tudi mednarodno uspešen.“

Čudno. Povsod se namreč predstavlja kot prva slovenska režiserka. Ampak to najbrž ni pomembno.

Viki Voglar je po drugi strani relativna neznanka. Če ne bi na spletu slučajno odkrili njenega uvodnika v film „24 poljubov“, je najbrž nikoli ne bi opazili, čeprav ima dama pod pasom že kar nekaj celovečercev. Vseeno je zanjo slišalo zelo malo ljudi, njeni filmi pa niso javno dostopni v kinematografih ali na nosilcih slike. Zakaj je temu tako?

Zala Bricelj, diplomirana kulturologinja, ki je za temo diplomske naloge izbrala ravno slovenske režiserke filmov, pojasnjuje: „Vsekakor pa je postopek tak, da se film, ki je posnet, poskuša spraviti na čim več festivalov, kjer je lahko opažen in kjer lahko dobi distribucijsko nišo. Vsekakor se distribucijske poti utrjujejo že prej v fazi pred-produkcije, ko se večinoma išče sredstva za uresničenje projekta in se oblikujejo budgetno-sponzorska sredstva.“

Tudi priznanje za prvo režiserko slovenskega celovečerca je povezano z denarjem. Nerina Kocjančič iz slovenskega filmskega sklada pojasnjuje: „Določeno težo in umetniško vrednost (pa) imajo dela, ki so posneta po določenih profesionalnih standardih. Pri igranem celovečernem filmu so to: končni izdelek v obliki 35mm filmske kopije, profesionalna avtorska in tehnična ekipa. Pri dokumentarnem filmu so profesionalni standardi drugačni, saj se dokumentarni filmi večinoma ne snemajo več na filmski trak, ampak na video format.“

Denar je sveta vladar

Vse se torej vrti okrog denarja. Še celo definicija slovenskega filma nima nobene veze s slovenščino ali slovensko tematiko, temveč pravi, da je slovenski film tisti, ki ga „je sproduciral slovenski producent, v njem pa nastopa več kot polovica slovenskih soavtorjev ali drugih oseb, ki sodelujejo pri produkciji filma. V primeru, da film nima slovenskega producenta, se za slovenskega šteje, ko je vsaj 10% stroškov financirano s slovenskim denarjem.“

Denar, denar, denar.

Na strani Viki Volgar pa so vsa „normalna“ dejstva. Film "Obleka naredi človeka" je začela snemati že leta 1998. Premiera filma je bila leta 2000, Maja Weiss pa je svoj prvi film „Varuh meje“ predstavila šele nekaj let kasneje (leta 2000 je padla prva klapa „Varuha“). Viki je šla celo tako daleč, da je registrirala blagovno znamko „Prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma“, ki je vzdržala preverbo.

Priznanje prve slovenske režiserke tudi ne prinaša nekih dejanskih bonitet in finančnih nagrad, gre bolj za stvar duše. To dela celotno stvar še toliko bolj absurdno in kaže na pregovorno mentaliteto slovencev. Zala Bricelj pojasnjuje: "Razlika med Majo in Viki je verjetno tudi ta, da se je šele v poznih devetdesetih začel filmski diskurz in kritika odpirati navzven, vedno več se je o filmu govorilo, pisalo, ocenjevalo, primerjalo in vendar ne samo v akademskih krogih. Tako se je tudi sam film obrnil »navzven« in je sprejemanje in kritiko (pa tudi sredstva) iskal zunaj slovenskega (filmskega) prostora. Konec koncev je postal tudi identifikacijska točka za slovenske režiserje in prepoznaven element Slovenije, to pa je verjetno tudi tisti ključni element, ki loči obe režiserki."

Nerina Kocjančič, ki pri filmskemu skladu vodi promocijo in trženje, pa o "izboru" Maje Weiss za prvo slovensko režiserko odgovarja na kratko: „Ker mi upoštevamo profesionalne standarde, Viki Voglar pa ne.“

Kako...profesionalno!