Papež trdi, da je z navedkom želel le prispevati k medverskemu dialogu in premisleku o veri, Bogu in nasilju. Doktrinarno predavanje, ki ga je na Bavarskem izustil sveti oče, suvereni poglavar Svetega sedeža in najvišja religiozna in politična avtoriteta katoliškega sveta, ni moglo učinkovati drugače kot znamenite danske karikature, ki so pravzaprav želele na satirično-groteskni način sprožiti papeževemu predavanju podobno refleksijo. Filigransko izučena vatikanska diplomacija je to morala dobro vedeti. Pri najvišjih cerkvenih hierarhijah je težko najti prostor za improvizacijo ali za dialektične vaje. Sleherna beseda ali misel je odmerjena in ima svoj pričakovani učinek.
Tudi tokrat je težko verjeti, da je šlo le za spodrsljaj, še zlasti, ker je še svež spomin na islamski revolt ob objavi karikatur in je medverski spopad na dlani povsod, kjer "krščanske" vojske zasedajo ali "normalizirajo" islamske dežele, od Iraka do Afganistana. Ne gre navsezadnje spregledati sveže radodarne ponudbe Natu v Afganistanu katoliških fanatikov in zagovornikov smrtne kazni, poljskih dvojčkov Kaczynski. Kar 1000 vojakov bi tja poslala križarsko navdihnjena bratca. Vsem pa je jasno, da radikalni tolmači islama, vojščaki džihada in poklicni teroristi komaj čakajo na take "spodrsljaje", da lahko osmislijo svojo različico civilizacijskega spopada.
Manuelova očrnitev preroka Mohameda iz papeževih ust utegne zdaj učinkovati veliko huje od karikatur in močno otežiti prizadevanja mednarodne skupnosti v Libanonu in Palestini. Osebno papeževo opravičilo bi morda ublažilo užaljenost zmernih muslimanov, vprašanje pa je, koliko je še mogoče vtis popraviti med množicami, ki se tudi sicer čutijo ponižane zaradi zahodne politične in vojaške arogance, ki finesam doktrinarnih razprav in diplomatskih opravičil ne pripisujejo velike teže in ki najraje podlegajo fundamentalizmu.
Skoraj hkrati z Benediktovim citiranjem bizantinskega cesarja je svet obšla vest o smrti italijanske pisateljice in novinarke Oriane Fallaci. Pred nekaj meseci, takoj po izidu njenega drugega bojevitega protiislamskega pamfleta "Moč razuma", jo je v svojo rezidenco v Castel Gandolfu na pogovor povabil nihče drugi kot Benedikt XVI. Fallacijeva v svojih knjigah po 11. septembru ni kritična le do ekstremističnega islama, v njih pridiga, da je islam zlo v svojem izvoru in v kakršni koli obliki, tudi zmerni. Ob nekaterih ocenah, ki mejijo na pravcati rasizem, na primer "o dolgem metu uriniranja Somalcev v Firencah", je pozivala k izgonu vseh "Alahovih sinov", muslimanov iz Italije in Evrope. Papež jo je sprejel, se z njo prijazno pogovarjal in nato diskretno izrazil svoje spoštovanje do pisateljice in strinjanje z njenimi skrbmi. Javnost je spregledala sporočilo tega pogovora. Danes pa se spet prebuja zaradi gorečih odzivov muslimanskega sveta, medtem ko je v Evropi pričakovati strnjenje vrst kristjanov. Naključno?