Milošević mu je ugovarjal, češ, to gotovo nisem, a brez pravega uspeha. Po vrnitvi v rezidenco se jima je pridružila še Mira, ki se ni obotavljala znova načeti delikatnega vprašanja: "Ne verjamete, da moj mož ni nacionalist? Povedala vam bom, zakaj ni. Če bi bil, se jaz ne bi nikoli poročila ali ostala z njim."

Dokazovanje gospe Mire je sicer subjektivno, po svoje pa vendar prepričljivo. Kot sin pravoslavnega popa in še Črnogorec po vrhu je imel Milošević vse pogoje, da postane zagrizen srbski patriot, vendar se to ni zgodilo. Rodil se je leta 1941 v Požarevcu v družini, ki je bila ideološko razklana, saj njegov oče ni stopil v partijo, medtem ko je bila mati Stanislava vneta komunistka in sestra generala Milislava Koljenšića, sodelavca Ozne.

Ko je leta 1948 prišlo do spora med Stalinom in Titom, si je stric Milislav pognal kroglo v glavo, verjetno zato, da mu ne bi bilo treba izbirati med enim in drugim. S tem travmatičnim dogodkom pa se nesreče, ki so se zgrnile nad mladega Slobodana, še niso končale. Dve leti kasneje je oče zapustil družino in se kot učitelj ruščine preselil v Črno goro, kjer se je leta 1962 ubil, "zaradi depresije", kot je ugotovila policijska preiskava. Na začetku sedemdesetih let se je obesila še mati Stanislava, ker se je čutila zapuščena od obeh sinov, posebno Slobodana, ki je bil ves pod vplivom žene Mirjane.

Miro je Slobodan srečal na srednji šoli v Požarevcu in z njo kmalu navezal globok čustveni odnos, ki je odločilno zaznamoval njuno življenje. Oba sta prihajala iz problematičnih družin, saj je tudi Mira odraščala v senci tragedije: bila je nezakonska hčerka Mome Markovića, enega vodilnih srbskih komunistov, in Vere Miletić, ki jo je leta 1943 v Beogradu aretiral gestapo. V zaporu so jo hudo mučili in jo prisilili, da je marsikaj izdala. Ni jasno, ali so jo nato ubili Nemci ali partizani, ko so v osvobojenem Beogradu odkrili dokaze o njenem zasliševanju. Vsekakor si je Moma Marković po vojni ustvaril novo družino in hčerko prepustil v varstvo starim staršem. Čeprav je Mira v nekem smislu sodila v režimsko elito in je z očetom pogosto hodila na počitnice na Brione, se je vendar počutila tujo v njegovem okolju. To pa ne pomeni, da bi bila kritična do ideološke pravovernosti, ki jo je osvojila kot dragoceno dediščino svoje matere. "Komunizem je v mojih genih," je rada izjavljala.

Ob Miri se je Slobodan oblikoval v zglednega aparatčika in bil v tem smislu imeniten predstavnik tiste "mlade garde", da rečem s Stanetom Kavčičem, ki je začela svoj vzpon v sedemdesetih letih, po propadu liberalnega intermezza na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji. Ker je diplomiral iz ekonomije, je najprej delal kot svetovalec v beograjski mestni upravi ter na oddelku za informacije, kjer se je med drugim izučil, kako ravnati z mediji, predvsem s televizijo. Nato je bil generalni direktor podjetja Tehnogas, od leta 1978 do 1982 pa predsednik Beobanke. To mu je dalo možnost, da je pogosto potoval v ZDA, kjer se je seznanil z ameriškim "way of life" in se dobro naučil angleščine. Oboje mu je služilo v letih, ko je bil na oblasti. V času krize, ki je sledila Titovi smrti, se je Slobo aktivno vključil v politično življenje pod okriljem Ivana Stambolića, ki se je uveljavil kot eden najuspešnejših srbskih politikov. Leta 1984, ko je Stambolić stopil na čelo Zveze komunistov Srbije, je Miloševič postal generalni tajnik partijskega komiteja v Beogradu. Dve leti kasneje, ko je bil Stambolić izvoljen za predsednika Srbije, ga je Milošević nasledil kot vodja ZKS, to pa mu je dalo možnost, da se polasti partijskega aparata in leta 1987 z dobro organiziranim pučem strmoglavi svojega mentorja.

Leta 1986 je Srbska akademija znanosti in umetnosti objavila znameniti memorandum, v katerem je zastavila problem srbskega naroda, ki da je v Jugoslaviji ogrožen. Ta nacionalistični proglas je beograjska politična elita, vključno z Miloševićem, ostro obsodila, češ da je naperjen proti "bratstvu in enotnosti" jugoslovanskih narodov. Že aprila 1987 pa je Slobo na burnem partijskem sestanku v Prištini odkril, kakšno eksplozivno moč ima srbska nacionalna frustracija, in jo začel poslej sistematično izrabljati v svojem pohlepu po oblasti. Srbija je v njem našla svojega "vožda", karizmatično osebnost, ki naj jo reši iz krize, v katero je zašla, ker ni znala premostiti svojih fundamentalističnih mitov in se soočiti z izzivi moderne evropske družbe. Izbruhnila je kolektivna histerija, ki je močno spominjala na Hitlerjevo Nemčijo, pri čemer so kosovski "Šiptarji" pa tudi Slovenci, ki niso bili pripravljeni sprejeti beograjskega centralizma, prevzeli vlogo osovraženih Judov. Milošević, povzdignjen na piedestal narodnega heroja, je v naslednjih štirih letih bral milijonskim množicam svoje maše - nepozabna sta mitinga na Kosovem polju ob 600-letnici srbskega spopada s Turki, ali na beograjskem "ušću" leta 1989 - in s svojo protiustavno politiko, sovražno vsakršni tehtni socio-ekonomski reformi, sistematično spodkopaval že tako majave temelje jugoslovanske federacije. Pri tem je našel voljnega zaveznika v JLA, ki si je s svojimi generali utvarjala, da mu bo uspelo vdihniti staremu režimu novo življenje, s tem da nanj cepi sadiko nacionalizma.

Rezultat je bil razpad Titove Jugoslavije, ki ji je zadala usodni udarec Slovenija z razglasitvijo svoje osamosvojitve. V dramatičnih dneh po 25. juniju 1991, ki jih je zaznamoval poseg JLA v uporni republiki, je Milošević naredil Slovencem veliko uslugo. Ker je v svojem ciničnem realizmu spoznal, da Jugoslavije ne bo mogoče ohraniti, je sklenil "amputirati" Slovenijo in zahodno Hrvaško ter uporabiti oborožene sile, s katerimi je razpolagal, za oblikovanje Velike Srbije. Za Slovenijo je bila ta odločitev odrešilna, saj je JLA v naslednjih treh mesecih zapustila njeno ozemlje. Za Hrvaško ter Bosno in Hercegovino pa je pomenila začetek peklenske rihte, ki se je razbesnela v naslednjih štirih letih. Kajti v Miloševićeve oborožene sile so poleg JLA sodile tudi razne paravojaške enote, ki so sodelovale z njo v učinkoviti simbiozi na ozemljih, določenih, da padejo Srbiji v plen. Ni pretirano reči, da so Srbi pod Miloševićevim vodstvom udejanjili nov način vojskovanja, za katerega je značilna kombinacija rednih in izrednih enot ter uporaba terorja proti civilnemu prebivalstvu kot učinkovitega sredstva za dosego vojaških ciljev. Posledice takšne metode so bile strašne: več kot dvesto tisoč mrtvih, več kot štirje milijoni beguncev. Da o razdejanem gospodarstvu Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije in Črne gore ne govorimo.

Tudi na mednarodni ravni je bil Milošević nadvse kreativen: čeprav so se stekale vse niti masakra v Beograd, je trdil, da s tem, kar se dogaja onstran Drine, nima zveze. S to fikcijo je dolgo časa ostal sprejemljiv sogovornik za politično-diplomatske predstavnike mednarodne skupnosti, ki so poskušali posredovati pri razpletanju balkanskega vozla. Zaradi smisla za "realpolitiko" je užival med njimi veliko simpatij, kar je postalo očitno konec leta 1995, ko so ZDA s posegom Natovih letal proti srbskim postojankam v Bosni in Hercegovini izsilile ureditev razmer na kriznem območju. Milošević se je v Daytonu, kjer so tekla pogajanja, izkazal kot politik, ki je zmožen razumeti, kakšni so odnosi sil na svetovnem prizorišču, in se previdno ukloniti volji Washingtona.

Zakaj je tri leta kasneje, ko je izbruhnila kosovska kriza, zavzel povsem nasprotno stališče in se trmasto postavil v bran srbske državne suverenosti, ni povsem jasno. Verjetno je vedel, da si na Kosovu iz notranjepolitičnih razlogov ne more privoščiti tiste popustljivosti, ki si jo je v Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem. Sprejel je Natov letalski napad in plačal za svojo upornost visoko ceno: opustošenje Srbije, izgubo Kosova, nato pa še politični padec. Kajti ne gre pozabiti, da so Miloševićev poraz oktobra 2001 zrežirale ameriške tajne službe v sodelovanju s srbsko opozicijo.

Naslednje leto je bil Milošević že v haaškem zaporu, ki ga te dni zapušča v krsti. S svojo tragično smrtjo Milošević potrjuje pravilo, da noben srbski vladar ne umre v lastni postelji: ali ga ubijejo ali ga prisilijo v izgnanstvo. (Edina izjema je bil kralj Peter I., pa še on je umrl v hišnem zaporu, na katerega ga je obsodil lastni sin.) Potrjuje pa tudi pravilo, da Srbi nimajo hujših sovražnikov od svojih "voždov".