Prav v času okroglih obletnic diplomatskega priznanja s strani Svetega sedeža in Evropske skupnosti so odnosi Slovenije tako z Vatikanom kot z evropsko povezavo znova na prelomnici. Konec letošnjega leta naj bi tako Slovenija, če bo šlo vse po načrtih, z Evropsko unijo sklenila pogajanja o vključitvi v povezavo, pred mesecem dni, 14. decembra, pa je bil v Ljubljani podpisan sporazum s Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Kot je za STA povedal direktor službe vlade za zakonodajo Matjaž Nahtigal, sporazum zdaj skupaj z zunanjim ministrstvom pripravljajo za ratifikacijo v državnem zboru, hkrati pa oblikujejo tudi pobudo za oceno ustavnosti sporazuma. Oba dokumenta bo najprej obravnavala vlada, nato pa bodo hkrati v DZ poslali predlog zakona o ratifikaciji sporazuma, na ustavno sodišče pa pobudo za presojo ustavnosti sporazuma; to se bo po Nahtigalovih napovedih predvidoma zgodilo v roku dveh ali treh tednov. Na sprva zadržana stališča ES do priznanja novonastalih držav na ozemlju nekdanje SFRJ je odločilno vplivala nemška politika. Pod njenim vplivom so članice ES 16. decembra 1991 sprejele sklep, da bodo 15. januarja 1992 priznale neodvisnost vseh jugoslovanskih republik, ki bodo izpolnile določene pogoje. Nemčija je pohitela ter Slovenijo in Hrvaško priznala že 19. decembra, ostale članice ES, ki ob nemškem "pobegu" sicer niso bile navdušene, pa so svojo napoved o priznanju uresničile 15. januarja. Evropska skupnost se je z odločitvijo, da bo priznala nekdanje jugoslovanske republike, ki bodo do 23. decembra 1991 izrazile to željo in izpolnile določene pogoje, uprla hudim pritiskom ZDA, ki so nasprotovale diplomatskemu priznanju in so k temu stališču pritegnile tudi generalnega sekretarja ZN. ES je novim državam za priznanje postavila več pogojev - spoštovanje določil ustanovne listine ZN, zaščito etničnih in narodnostnih skupin ter manjšin, spoštovanje nedotakljivosti meja, ki jih je moč spreminjati le na miroljuben način, sprejetje vseh ustreznih obveznosti v zvezi z razorožitvijo in neširjenjem jedrskega orožja ter zavezo, da bodo novonastale države sporazumno reševale vsa vprašanja, ki zadevajo nasledstvo in regionalne spore. Pot do te odločitve ES pa je bila za Slovenijo dolga in naporna. Po osamosvojitvi je imela slovenska zunanja politika dve prednostni nalogi. Prva je bila zagotovitev neoviranega nadaljevanja gospodarskega sodelovanja s tujino, druga pa doseči mednarodno priznanje nove države, ki bi omogočilo vključevanje Slovenije v mednarodno skupnost. Mlada slovenska diplomacija se je morala za to krepko potruditi, saj je bilo splošno razpoloženje do priznanja v mednarodni skupnosti in še posebej na Zahodu v začetku izrazito odklonilno. Večina držav je namreč izražala bojazen, da bi diplomatsko priznanje še poglobilo jugoslovansko krizo in razplamtelo vojaške spopade na ozemlju bivše SFRJ, zato so se zavzemale za ohranitev države. Slovenska prizadevanja, da bi tuje sogovornike prepričali o upravičenosti osamosvojitve, so pretežno naletela na gluha ušesa. Tudi Nemčija sprva ni izstopala iz splošne politike glede priznanja in je kot prednostno opcijo zagovarjala ohranitev SFRJ. Tako so po osamosvojitvi Slovenijo priznale le Hrvaška (že 26. junija), ki so ji v poletnih mesecih sledile prav tako "sveže" osamosvojene Litva (30. 7.), Gruzija (14. 8.), Latvija (29. 8.) in Estonija (25. 9.). Kasneje se jim je pridružila še Ukrajina, medtem ko so se na Zahodu, katerega diplomatsko priznanje je bilo temeljno za vključitev Slovenije v mednarodno skupnost, tej zamisli še upirali. V razmišljanju vodilnih politikov v Nemčiji je do premika sicer prišlo že po začetku vojne v Sloveniji, posebej pa, kot piše v poročilu MZZ za leto 1991, po srečanju nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja s slovenskim predsednikom in zunanjim ministrom, Milanom Kučanom in Dimitrijem Ruplom, 2. julija 1991 v Beljaku, pa je Bonn spremenil stališče. Genscher je začel Slovenijo odločno podpirati in se je, tako v ES kot v okviru takratne Konference o evropski varnosti in sodelovanju (KVSE), močno angažiral v prizadevanjih, ki so pripeljala do brionskih sporazumov. Zračni prostor na Slovenijo je bil na dan srečanja v Beljaku zaprt, boji v Sloveniji so še vedno potekali. Mednarodni mejni prehodi na Gorenjskem so bili že v slovenskih rokah, tako da sta se Kučan in Rupel na srečanje z Genscherjem odpeljala z vlakom. Nemški zunanji minister je v Beljak prispel iz Beograda, kjer se je prepričal o položaju. Nameraval je obiskati tudi Ljubljano, a je bilo to preveč tvegano, saj so iz Zagreba in Beograda prišle novice, da jugoslovanska armada načrtuje zračni napad in da obstaja možnost napada na vlak, ko bi ta pripeljal iz karavanškega predora. Kot je predsednik Kučan še povedal v knjigi Rine Klinar Gorenjska v času osamosvajanja, je Genscher v Beljaku dejal, da mu je jasno, za kaj gre, in napovedal, da bo z dejstvi nemudoma seznanil kolege iz ES in zahteval sestanek, kar se je tudi zgodilo. Evropska skupnost se je pod vplivom Nemčije aktivno vključila v politično reševanje jugoslovanskega spora in po težavnih pogajanjih na Brionih so 7. julija 1991 ES, Slovenija, Hrvaška in zvezni organi le sklenili dogovor. Ta je predvideval takojšnje premirje in umik jugoslovaske armade in TO v vojašnice ter trimesečno zamrznitev osamosvojitvenih aktov Slovenije, kar naj bi omogočilo mirna pogajanja o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije. Po mnenju slovenske diplomacije je bila sklenitev brionskih sporazumov velik diplomatski uspeh Slovenije. S tem je namreč država dobila mednarodno subjektiviteto, saj je postala partnerica ES, obravnavana je bila na enak način kot zvezni organi SFRJ, dosežen je bil mir z garancijami ES, zagotovljen pa je bil tudi pristanek ES na mednarodno priznanje, če bo Slovenija pri tem vztrajala tudi po izteku trimesečnega moratorija. Kot rečeno, je nemška politika odločilno vplivala na stališča ES, posebej na njen sklep, da bo s 15. januarjem 1992 priznala novonastale države. Ostale članice skupnosti sicer niso bile posebej navdušene, ko je Nemčija to storila že pred dogovorjenim datumom, za Slovenijo pa je bilo to izjemno pomembno. Potem ko so mlado državo 15. januarja priznale še ostale članice ES, pa se je vsul tudi plaz priznanj drugih držav. Precej pozno so se za ta korak odločile ZDA, ki so vztrajale, da bo diplomatsko priznanje aktualno šele potem, ko bosta na prostoru nekdanje SFRJ zagotovljena mir in celovita rešitev krize. Ameriški državni sekretar James Baker je 21. junija 1991 predsedniku Kučanu v Beogradu dejal, da ZDA ne bodo priznale samostojne Slovenije in zahteval, da se Ljubljana odpove odločitvi o samostojnosti. Ko je v državah ES pripravljenost na priznanje porasla, pa so ZDA posredovale, skupaj z generalnim sekretarjem ZN in Varnostnim svetom, da bi priznanje odložili. V prizadevanja, da bi administracijo Georgea Busha st. prepričali v neizbežnost diplomatskega priznanja Slovenije, so se dejavno vključili tudi ameriški Slovenci, pa tudi v kongresu so se krepile skupine, ki so podpirale osamosvojitev. Bush je tako 7. aprila 1992 slovenskemu predsedniku Kučanu poslal pismo, v katerem ga obvešča, da ameriška vlada priznava Slovenijo kot neodvisno državo. Priznanje Washingtona je Sloveniji odprlo vrata v številne mednarodne ustanove in organizacije. Mlada država je bila dokončno sprejeta v mednarodno skupnost, ko je 22. maja 1992 postala 176. članica Združenih narodov. Deset let po mednarodnem priznanju je Slovenija vključena v skoraj vse najpomembnejše mednarodne organizacije, diplomatske odnose pa je doslej navezala že s 145 državami, nazadnje z ZR Jugoslavijo 9. decembra 2000. Da se po razpadu nekdanje SFRJ odnosi med nekdanjimi republikami, zdaj novimi državami, normalizirajo, priča tudi podpis okvirnega sporazuma o nasledstvu v letu 2001. Svoja veleposlaništva v Ljubljani ima danes 30 držav, 60 držav pa Slovenijo diplomatsko pokriva nerezidenčno. Slovenija ima v tujini 33 veleposlaništev, šest stalnih misij, osem generalnih konzulatov in 38 častnih konzulatov.