Kdo sta bila begunka Milka in domobranec France
Preden bomo skušali predstaviti in malce tudi recenzirati to njegovo najnovejšo, a za nekatere tako na eni kakor na nasprotni politični strani tudi nedobrodošlo knjigo, ki jo je posvetil "begunki Milki in domobrancu Francetu", naj preletimo nekaj mejnikov njegovega življenja, da bomo lažje razumeli njegov odnos do snovi, ki jo obravnava kronološko zelo analitično. Janko se je leta 1914 rodil mizarju Janezu Modru in Jerici, rojeni Mejač, kot prvi od sedmih otrok, tako da ima sedaj že 91 let, pri vsem tem pa je duševno še izredno zelo čil in živahen mož, hitrih miselnih odmevov in odličnega spomina, tako da smo lahko že ob bežnem srečanju z njim trdno prepričani, da še vedno prevaja in piše.- Koliko knjig ste doslej prevedli?
"Ne vem. Po pravici vam povem, da ne vem. Jih je pa na policah za celo steno v sobi."A kdo je begunka Milka in kdo domobranec France? Milka je bila žena glavnega junaka knjige, zdravnika Valentina Meršola (rojenega leta 1894 v Radovljici in umrlega leta 1981 v Clevelandu), kateremu v spomin je delo pravzaprav namenjeno. Domobranec France, rojen leta 1921, je bil Jankov brat, ki so ga Nemci mobilizirali v svojo vojsko, a je proti koncu skušal pobegniti k Rusom, pri čemer so ga obstrelili, vendar je Nemce uspel prepričati, da so ga obstrelili v bojih. Nato se je pridružil domobrancem in nazadnje končal na Teharjah ali v Rogu. Zanimivo je, da je eden od njegovih in Jankovih bratov kot petnajstletni fant pobegnil na drugo stran, k partizanom.
Sonetni venec sonetnih vencev
Povojne surovosti je izkusil tudi Janko sam, saj so ga nove oblasti za devet mesecev zaprle, o čemer poje v svojem leta 1994 izšlem Sonetnem vencu sonetnih vencev z nadnaslovom Sla spomina. To delo omenjamo predvsem zato, ker je, kot sam pravi, po svoje snovno tudi naravni del knjige o Meršolu.Avtor je delo o dr. Meršolu napisal v izjemno kratkem času, čeprav se tega ne vidi v knjigi, že zato ne, ker je na koncu navedena dolga vrsta literature, ki jo je seveda moral prej bržkone temeljito preštudirati in iz nje natančno izbirati podatke in navedbe, da jih je nato uporabil pri pisanju.
"Ko sem lani po šestdesetih letih le končal prevod Goethejevega Fausta, to klasično delo s 14000 rimanimi in ritmično urejenimi verzi, mi je založba Sanje obljubila, da bo delo izdala, a pod pogojem, da ga pripravim čim prej. To sem lahko takrat tudi storil. Potem se je založba znašla v težavah, iščoč finančne možnosti za izdajo te knjige, jaz pa sem, namesto da bi čakal, vmes napisal knjigo o dr. Meršolu."Kronološko natančna študija
To še zdaleč ni le Meršolov življenjepis, temveč predvsem kronološko natančna študija dogajanj "v velikem tednu" domobranske tako rekoč samo-katastrofe v Vetrinju in Pliberku maja leta 1945. Res je, da prva polovica knjige v precejšnjem delu opisuje življenje znamenitega slovenskega zdravnika v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno in nato pred drugo vojno in med njo v Sloveniji, toda pravo jedro Modrovega dela je poudarek na človekoljubnih in nesebičnih prizadevanjih tega zdravnika. Najprej zadnje dni vojne na Slovenskem, ko so se domobranske enote in njihovi ranjenci umikali skupaj z nemškimi vojaki na Koroško. Ali res skupaj z Nemci? V knjigi so opisane nekatere podrobnosti umika ali bolje rečeno bega po nemškem (in domobranskem) vojaškem zlomu, ki kažejo na nemške sporazume s partizani, da njihove vojake pustijo naprej, domobrance, četudi ranjence, pa zadržijo, kar se je vsaj na begu po železnici od Ljubljane do Jesenic menda res dogajalo.
Najzanimivejši del Modrove knjige se nanaša na že ves čas kontroverzno opisovanje dogodkov v majskih dneh leta 1945 v Vetrinju in drugod na avstrijskem Koroškem, ko je dr. Meršol zdravil razorožene domobranske vojake in druge begunce iz Slovenije in kot eden redkih beguncev znal v angleščini (ki jo je dobro obvladal, saj je študiral in delal tudi v ZDA) komunicirati z britanskimi vojaškimi predstavniki, čeprav sprva le z majhnim uspehom.Le malo je manjkalo, pa bi on odkril penicilin
Janko Moder nesporno ve veliko o tem, čeprav sam ni bil tam. Zdravnika Meršola (njegov sorodnik je tudi časnikar Mitja Meršol), ki je bil tudi znanstvenik, saj je še pred Ianom Flemingom že skorajda odkril penicilin, je sicer poznal, saj sta kar nekaj let živela v istem času in deloma celo v istem kraju. "Lahko sem ga spoznaval vsaj po značaju in miselnosti, ki je bila v marsičem tudi moja," je avtor zapisal v uvodu, kjer navaja tudi to, da je bil primarij dr. Meršol med prvo svetovno vojno v ruskem ujetništvu, kar ga je v marsičem tako prekalilo, da je znal tudi v drugi vojni ohraniti mirno kri in pomagati, kjer je le mogel in znal. Drugo iz življenjepisa Valentina Meršola je Janko Moder obnovil iz raznih ameriških virov, največ po Avtobiografiji, ki jo je leta 1969 v očetovem imenu v angleščini napisal nedavno umrli Valentinov sin Stanko Meršol (v ZDA Mersol).
Mednarodno pravo samo za ene?
O življenju in delovanju tega zdravnika je zanimivejši drugi del te knjige, ki govori najprej o begu domobrancev proti Avstriji in nato zanje in za begunce ključnih in dramatičnih dogajanjih v taborišču v Vetrinju. Večina dejstev o tem je sicer znanih, manj pa vloga dr. Meršola, ki je bil morda odločilna osebnost pri reševanju vsaj nekaj tisoč beguncev - civilistov pred nasilno vrnitvijo v Jugoslavijo, potem ko so v majskih dneh tja nenehno se sprenevedajoče britanske vojaške in politične oblasti že poslale več transportov domobranskih vojakov, katerih velika večina je bila potem likvidirana. Nikolai Tolstoy v svoji knjigi Britanski vojni zločini in njihovo kaznovanje navaja, da je bil to velik vojni zločin, češ da ga kot takega označuje mednarodno pravo, obsojen pa naj bi bil tudi na tribunalu v Nürnbergu.
Te stvari so znane in nazadnje pri naših oblasteh vendarle vsaj obžalovane. Manj pa je znano, kako je potekalo britansko cincanje na eni strani ter zaslepljevanje ujetnikov, češ da jih pošiljajo v Italijo, na drugi. Še manj o pozitivni vlogi dr. Meršola samega, ki jo je zdaj Janko Moder natanko osvetlil. Seveda s svojega ideološkega stališča, ki pa je prežeto s trdimi besedami zoper vse, kar je bilo v zvezi z OF, Titom, partizani ali kakor jim avtor najrajši pravi - komunisti. A tudi o vedenju Britancev ima zelo slabo mnenje - ob nekaterih izjemah.Preletimo le nekaj v knjigi zanimivejših podrobnosti in vprašanj, ki se ob njih zastavljajo manj poučenemu bralcu. Najprej, ali je bil tako imenovani Narodni odbor - ustanovljen prav v zadnjih urah pred popolnim kolapsom nemške in domobranske vojske 3. maja v Ljubljani - nekakšna vlada, čeprav sestavljena brez parlamenta, mimo jugoslovanske ustave in iz zastopnikov samo nekaterih meščanskih strank, sploh kakšno zakonito izvršilno telo? Ali tudi samozvana Slovenska narodna vojska, sestavljena izključno iz domobranskih enot, domobrancev, ki so prisegli zvestobo in pokorščino Hitlerju?
Zamujene priložnosti
To vprašanje smo zastavili piscu knjige ob njegovem poudarjanju, da ubijanje ujetnikov ni bilo v skladu z mednarodnim pravom. Kar je sicer res. Toda ali je lahko bil po drugi strani v skladu z mednarodnim pravom ustanovljen Narodni odbor? To pravo namreč zahteva, da ima vsaka oblast najprej svoje ozemlje, zatem svoje prebivalstvo in tretjič efektivno oblast. Tu pa ni bilo nič od tega. Bi pa se bilo lahko zgodilo tudi drugače, saj je znano, da je domobransko vodstvo, ko je bil še čas za to, zavračalo ponudbo četnikov ali plave garde, ki so bili pravzaprav legitimna jugoslovanska vojska, naj se jim pridružijo (no, tudi partizani so jih vabili), a tu je domobransko nasprotovanje razumljivo. Prvič zato, ker so bili zavezani Nemcem, drugič pa je partizane proti koncu v celoti vodila samo komunistična partija, osovražena tudi v Vatikanu (kar je pomemben faktor)."V vojnem času je vse legalno"
Janko Moder na prvi del vprašanja le mirno in preprosto odgovarja: "V vojnem času je vse legalno." Kar zadeva odnose med različnimi medvojnimi oboroženimi silami, navaja, da ga to pri pisanju knjige ni zanimalo, pač pa predvsem dejavnost dr. Meršola. Zakaj je bila njegova vloga pomembna pri reševanju beguncev pred pogromi, smo navedli na začetku. Vendar pisec to vlogo malce tudi idealizira, saj so bili samo Britanci tisti, ki so v taborišču ukazovali. Poleg tega je vendarle težko verjeti, da bi Jugoslovani morebitne vrnjene civiliste obravnavali enako kruto kot uniformirane domobrance. Je pa, če sodimo po Modrovem pisanju, Meršolova nesporna zasluga ta, da je Britance uspešno opozoril na tisto, kar se je dogajalo z uniformiranci, in da je feldmaršal Harold Alexander, vrhovni poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu, šele po pogovoru z njim izdal ukaz, da se transporti ne smejo več nadaljevati.
A tudi tole: Janko Moder trdi, da si je težko zamišljati, da predstavniki Narodnega odbora v resnici sploh niso vedeli za teheranske in jaltske sklepe (da je treba po vojni sovražne ujetnike vrniti v matične države) ali pa jih niso jemali resno, tako da človek še težje verjame, da bi tako rekoč zavestno in načrtno silili mlade fante v pogubo s tem, da jim niso dovolili skrivaštva in preobleke. To je bilo res, saj je Narodni odbor sprejel celo sklep, naj se da, če bo čas dopuščal, v vojaškem taborišču študirajoči mladini možnost, da nadaljuje študij. Zato naj se vojaškemu transportu priključijo tudi vsi profesorji, ki so na voljo. Ker bodo v dveh dneh odšle vse enote Slovenske narodne vojske, je potrebno, da z vojsko odide tudi delegacija Narodnega odbora. A ta ni šla. Kakor da sploh ni bilo nobenega dvoma, da gredo transporti samo v Italijo, kjer bodo boljše možnosti za študij! In tako je grozljiva resnica obšla taborišče šele 30. maja, ko je bilo v glavnem že vse opravljeno.Janko Moder v tej zvezi ponovi tudi sicer znano dejstvo: "Vsi člani Narodnega odbora in tudi številni drugi ,uglednejši’ begunci so si našli zatočišče na Koroškem zunaj skupinskih taborišč, Meršolova družina pa je bila v ljudskem taborišču, čeprav se je mnogim zdelo to čudno. A dr. Valentin Meršol jim je odgovarjal: ,To je moj narod, jaz bom z njim, dokler me bodo potrebovali.’" Gospoda je torej udobno preživljala povojne dni drugje, daleč od nesrečnikov in se je tudi zato zlahka ognila pogromom, pozneje pa najbrž mirne, a vendar izprijene vesti zaživela v Argentini ali kje drugje.
Kakor da nihče ni poznal sklepov o vračanju
"Po odhodu zadnjega transporta so prišli v taborišče v Vetrinju angleški častniki in vprašali dr. Valentina Meršola, ali je v taborišču še kakšen slovenski vojak," je navedeno v knjigi Vetrinjska tragedija. "Ko je primarij to zanikal, so mirno odšli. Slovenskih domobrancev pa je bilo takrat v taborišču še več sto, deloma tudi v uniformah, ampak Angleži niso nikogar več prijeli, odvedli in tudi ne iskali. Izjava dr. Valentina Meršola jim je popolnoma zadostovala." Zdravnik Meršol je, če sodimo po njegovih živčnih reakcijah - še navaja Janko Moder - najbrž vedel za teheranske in jaltske sklepe, a se je hkrati zavedal svoje prevajalske zaprisege (da tega ni povedal naglas).Sklepajoč po dokumentih, navedenih v knjigi, je bil po pobegu na Koroško v generala povišani poveljnik domobrancev Krener, poleg še nekaterih njemu podrejenih oficirjev in dela Narodnega odbora ter seveda Britancev, največji krivec za to, da so se morilski transporti v Jugoslavijo vztrajno nadaljevali, ker ne le da ni hotel verjeti številnim pričam, ki so sporočale, da gredo transporti prav tja, temveč je ostro nastopil proti "paničarjem" in dal kakšnega tudi zapreti. Še huje je bilo, saj vojakom ni dovolil preoblačenja v civilne obleke, civiliste pa silil, da se oblečejo v uniforme. Ko ga je Meršol že prvi dan, ko so Britanci začeli vračati domobrance, posvaril, "da nekaj ni jasnega in naj pazi, kam pošiljajo domobrance", ga je nizkorasli in domišljavi militarist Krener tako rekoč nahrulil: "Ne mešajte se v zadeve vojaškega značaja," češ da on dobro ve, da gredo domobranci v Italijo. To njegovo vztrajanje, je pozneje povedal neki domobranec, je brez slehernega dvoma dokazovalo porazno inteligenčno stopnjo odgovornih osebnosti.
S tem se strinja tudi Janko Moder, zato o tej epizodi zaključuje pogovor z nami: "Domobranci so imeli neresno in neodgovorno vodstvo. Bilo bi celo smešno, če bi jih kdor koli obravnaval kot dovolj odgovornega nasprotnika." A so jih nekateri, ki so imeli slabe izkušnje z njimi, kljub temu jemali dovolj, če ne na koncu celo preveč resno - in hudo maščevalno.Knjigo fenomenalnega 91-letnika Janka Modra je zato predvsem z zgodovinskega gledišča vsekakor vredno prebrati, četudi se morda z nekaterimi njegovimi gledišči mnogi bralci ne bodo strinjali.