NIČKOLIKOKRAT PRETEPENA

"Očetovo kri imata in nič ju ne ustavi, ko uveljavljata svojo voljo. Pa bi se lahko že zdavnaj odselila, a se nočeta," pripoveduje Helena Zupanc. Niti ne pomni več, kolikokrat je bila tako pretepena, da je obležala v nezavesti, kolikokrat je potrebovala zdravniško pomoč (tudi nož je bil v igri), kolikokrat je na pomoč klicala policijo, čeprav je to pomenilo, da kliče na pomoč moževe prijatelje, saj je bil mož policist.

In čeprav se je ločitev vsaj na videz zdela podobna odrešitvi, po njenih besedah ni bilo tako. Doživljala je še večje gorje, zaradi mlajše izbranke se je morala odreči še moževemu priimku, pravi in nadaljuje, da so kri, ločitev in nenehne denarne stiske zaznamovale otroka. Starejši sin je zašel na narkomanska pota in je zdaj v zaporu.

S POLICIJO NISO SODELOVALI

Na Centru za socialno delo v Kamniku težave njene družine dobro poznajo, saj so se z njimi ukvarjali praktično vsi. "Vendar pa se primera po kazenski prijavi nismo nikoli lotili skupaj s policijo, četudi je bilo nasilje vseskozi prisotno in povezano z našimi ukrepi, ko smo, denimo, nameščali otroka v vzgojni zavod, urejali preživnino in podobno," je povedal svetovalec Janez Pernuš .

"Seveda ne drži, da bi hotel njen primer opisati v diplomski nalogi, in nisem ne od psihologinje ne od psihiatrinje nikoli zahteval njene kartoteke. To bi bilo neetično," odgovarja Pernuš na Helenine obtožbe. Helena se namreč spominja, da je za željo po njenem opisu v diplomskem delu zvedela pri svoji psihiatrinji in razburjena odhitela na center kar v času, ko ni bilo uradnih ur. "Poklicali so policijo in me za tri ure priprli kot najhujšega kriminalca," se spominja in dodaja, da pa so po tistem policaji zmeraj lepo ravnali z njo.

Direktorica centra Metka Romšak se teh dogodkov ne spominja, je pa prepričana, da ji kaj takega ne bi ušlo iz spomina. Ne nazadnje so policijo v zadnjih dveh desetletjih poklicali na pomoč le dvakrat, nikoli zaradi Helene Zupanc, in zaradi njih niso nikoli nikogar priprli. Spomni pa se tudi skupnih sestankov s predstavniki občine, policije, zdravstvenega doma in sodišča in možnosti, ki so jih z nadomestnim stanovanjem Heleni Zupanc na občini že ponudili. "Vendar pomoči zaradi različnih razlogov, tudi gmotnih, ni sprejela," se spomni Romšakova.

Sicer pa so ji morali na centru tudi v zadnjem času, ko sta otroka odrasla, že večkrat pojasnjevati, da otrok, četudi polnoletnih, ne more kar postaviti pred vrata. "Tudi na upravni enoti ne moremo ustreči njeni želji in otroka kar odjaviti, kot predlaga, saj zakon o prijavi stalnega bivališča določa, da prijavno-odjavno dolžnost in pravico ureja vsaka polnoletna oseba sama," je povedal Dušan Žumer z upravne enote.

"Tudi na občini njene želje po odjavi otrok ne moremo izpolniti, čeprav stanuje v občinskem stanovanju in je nosilka najemne pravice, saj imata tudi otroka pravico uporabe stanovanja. Te jim ne moremo odvzeti. Ukrepamo lahko le, če ne izpolnjujejo v najemni pogodbi določenih obveznosti. Res pa je, da so se sosedje (etažni lastniki) že pritožili zaradi motečega sobivanja in smo Zupančevi nedavno poslali opomin," je povedal Bojan Mlakar z občine Kamnik.

Na občini jih seveda ne zanima, kdo plačuje in kako si najemniki delijo stroške, s pritožbami in opomini pa se srečujejo tudi v drugih najemnih stanovanjih. "Imamo jih 162. Veliko in malo hkrati, saj Zupančevi ne moremo ponuditi dveh ali treh stanovanj, ki bi ustrezala vsem trem družinskim članom," je dodal Mlakar.

Helena Zupanc pa je znova dodala, da so ji na občini že ponujali nekaj manjših stanovanj za zamenjavo, a skoraj nikoli niso šli na ogled skupaj z njo in tudi stanovanja niso bila primerna.

"To jim najbolj zamerim, da se moram sama pogovarjati s stanovalci," pravi Helena in dodaja, da je prvo ponujeno stanovanje zamakalo, da ni imelo ločenega števca za kurjavo in je bilo nasploh povsem neprimerno... Zato še vedno raje živi v strahu pred pestmi in rubežniki.

Preostane le pot na sodišče

Po zakonu o prijavi prebivališča polnoletne osebe brez privolitve ni mogoče odjaviti z naslova stalnega prebivališča. Izselitev je mogoče doseči le po civilni poti pred pristojnim sodiščem. Smisel prijave je namreč zgolj evidentiranje oseb na naslovu, kjer bivajo. Zato po besedah Marjete Hvalič , vodje oddelka za javni red pri sektorju za notranje zadeve upravne enote Ljubljana, sprožijo uradni postopek spremembe naslova le takrat, ko obstaja sum, da oseba ne biva na naslovu, kjer je prijavljena. Tako so torej starši polnoletnih otrok, ki še vedno živijo doma, a so zašli na stranpot ali jim kako drugače grenijo življenje, za njihovo izselitev prisiljeni ubrati pot prek sodišča. Za prijavo je dovolj izkaz upravičenosti bivanja na zadevnem naslovu. To prijavljalec izkaže s kupoprodajno ali najemno pogodbo oziroma izjavo lastnika stanovanja.

"Sin je na srečo zaprt, do marca 2006. A me to ubrani le njegovih pesti. Kdaj bodo zaradi starih sinovih dolgov znova na vratih rubežniki, ki nič ne vprašajo, kaj je moje in kaj njegovo, ne vem. Poberejo mi vse, četudi jim kažem po deset let stare račune za televizor ali sesalec... Novega tako nimam nič."