Danes se bodo v evropskem parlamentu sešli predsedniki evropskih političnih skupin, preučili volilne izide ter verjetno razpravljali o časovniku izvolitve nove predsednice ali predsednika evropske komisije. Ameriška administracija je včeraj ob tem neuradno sporočila, da ne pričakuje večjih sprememb v zunanji politiki Evropske unije. Prav tako so prepričani, da bo Ursula von der Leyen ostala predsednica evropske komisije.
Praviloma se predsednika evropske komisije ne voli na ustanovnem zasedanju evropskega parlamenta, ki bo julija in ko poslanci izvolijo predsednika parlamenta, podpredsednike in kvestorje ter oblikujejo odbore. Proevropska koalicija odhajajočega parlamenta (Evropska ljudska stranka, Napredno zavezništvo socialistov in demokratov ter liberalci iz Prenovimo Evropo) bi imela tudi v novem parlamentu večino – po zadnjih podatkih 402 poslanca v 720-članskem parlamentu.
Ves čas se je sicer govorilo o premiku v desno, ki pa je po oceni nekdanje evropske komisarke Cecilie Malmström manjši od pričakovanj: »Sredinske politične skupine še vedno ohranjajo večino,« je rekla. Simon Hix, vodja katedre za primerjalno politiko na Evropskem univerzitetnem inštitutu iz Firenc, pa nasprotno meni, da rezultat volitev kaže premik populistov od vzpona k statusu pomembnih igralcev, ki lahko vplivajo na evropske politike.
Vse stranke prejšnje koalicije so sicer že nakazale pripravljenost na pogovore o oblikovanju novega zavezništva. »Imenovanje novega predsednika komisije bo test za koalicijo,« pravi Valentin Kreillinger, raziskovalec pri švedskem inštitutu za mednarodne odnose Sieps. Poleg velike koalicije treh strank sta po njegovem možni še variaciji z Evropskimi konservativci in reformisti ali z Zelenimi. Takšno iskanje dodatnih koalicijskih partnerjev bi utegnilo biti pomembno zato, ker določen del poslancev (običajno desetina) ne sledi strankarski liniji pri podpori kandidatu za najvišji položaj v evropski komisiji.
Kakšna bo vloga Melonijeve?
Za potrjevanje naslednjega predsednika komisije bo odločilno, kako se bodo odločile države članice. Prva možnost za pogovore o delitvi najpomembnejših političnih položajev bo od četrtka do sobote na vrhu skupine G7 v italijanski Apuliji. Tam bosta tudi Emmanuel Macron in Olaf Scholz, na volitvah ranjena voditelja držav evropskega motorja, prav tako bo tam italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je z volilno zmago Bratov Italije na evropskih volitvah konsolidirala svojo oblast. Artur Varvelli, vodja ECFR v Rimu, ocenjuje, da je prava zmagovalka teh volitev prav Melonijeva. Na vrh G7 bo prispela z močnim pogajalskim izhodiščem za kadrovska vprašanja, je prepričan. »Melonijeva bi lahko igrala vlogo pri iskanju prihodnjih dogovorov v Bruslju, če bo hotela,« izbiro, ki je pred italijansko premierko, opisuje Varvelli.
Simon Hix s pogledom na prihodnji parlament ocenjuje, da bo imela nova koalicija težave pri okoljskih zakonodajnih vprašanjih. »Ne bomo videli konca zelenega dogovora, temveč komisijo, ki ga bo poskušala omiliti,« meni Hix. Ocenjuje tudi, da bo skupina S&D na koncu podprla von der Leynovo za predsednico komisije, čez čas pa bi se utegnilo v poslanski skupini pojaviti nezadovoljstvo, da morda pri razdelitvi komisarskih mest niso dobili dovolj, s pomisleki, zakaj sploh sodelujejo v tej koaliciji.
Hix tudi meni, da na desnem političnem polu ne bo prišlo do oblikovanja nove skupine, temveč bi se lahko stranke iz ECR in ID premeščale iz ene v drugo skupino, morda bi se lahko katera tudi preimenovala. Odprto je tudi, ali bi na skrajni levi Gibanje Sare Wagenknecht, stranka Smer slovaškega premiera Roberta Fica in Gibanje 5 zvezd lahko ustanovili lastno politično skupino. Tako premiki na levi kot na desni so sicer znamenje še bolj fragmentirane politične podobe parlamenta.