Dovolj je bilo, pravi Dominic Thiem. Čeprav je star vsega 30 let, se je odločil, da je letošnja sezona zanj zadnja v sicer bogati teniški karieri. Poškodba zapestja je opravila svoje.
Želel si je sicer, da bi na njemu tako ljubem turnirju na igriščih Rolanda Garrosa znova naredil kaj odmevnega, a se je njegova pot končala že v drugem krogu kvalifikacij. Pred polnimi tribunami stadiona Suzanne Lenglen, na katerih se je zbralo za kvalifikacije neverjetnih 9000 navijačev. »Bilo je lepo. Že v prvem krogu sem bil presenečen, ko se je zbralo okoli 2000 ljudi. V drugem sem jih pričakoval podobno število, toda tribune so bile polne. Ljudje so vzklikali moje ime in zame je bilo to zelo čustveno. Pripravili so mi lepo slovo,« je s solzami v očeh dejal Avstrijec.
Profesionalec je postal leta 2011
V Parizu je prvič tekmoval leta 2014, med letoma 2016 in 2020 je bil vselej med najboljšo osmerico, v letih 2018 in 2019 celo v finalu. V tem obdobju je dosegel 26 zmag in pet porazov. »Imel sem dolgo kariero. Ne počutim se starega 30 let, zdi se mi, da sem mlajši,« se tolaži, potem ko je kariero profesionalnega tenisača začel, ko je bil star vsega 18 let. Odločitve, da je karieri rekel konec, ne obžaluje. »Zdi se mi, da od takrat, ko sem javno dejal, da je to moja zadnja sezona, v tenisu uživam precej bolj. Igranje mi znova pomeni strast in veselje obenem. To me dela srečnega. V karieri sem zbral toliko lepih spominov, ki bodo trajali večno. Že pred časom pa sem vedel, da tenisa pri 39 letih kot Roger Federer ne bom igral.«
Nikoli sicer ni bil številka ena, je pa zato 2. marca 2020 postal številka tri. Vrhunec kariere zagotovo predstavlja zmaga na grand slamu v New Yorku istega leta, ki je bila presenetljivo njegova edina, le v Wimbledonu nikoli ni zmogel do finala. Tenis je začel igrati, ko je imel vsega šest let, njegov prvi trener pa je bil sloviti Günter Bresnik, ki je imel svojo akademijo. Prav Bresnik je bil tisti, ki mu je predlagal, da namesto dvoročnega začne igrati enoročni bekend. Ko je imel 17 let, so ga pestile zdravstvene težave kot posledica hitre rasti, saj je v enem letu pridobil kar 16 centimetrov. Profesionalec je postal leta 2011, nase pa je opozoril na Dunaju, ko je premagal rojaka Thomasa Mustra, nekdanjo številko eno. Že čez tri leta je postal član elitne stoterice najboljših tenisačev, konec istega leta pa kot najmlajši že član najboljših 50. Ko je v Madridu premagal Stana Wawrinko, tedaj tretjega na svetu, je bilo jasno, da je zvezda rojena. Na vprašanje, kdaj bo osvojil prvi turnir ATP, je odgovoril, da leta 2015 v Nici, ko je na poti do velikega slavja premagal Nicka Kyrgiosa, Ernesta Gulbisa in Johna Isnerja, v finalu pa še Leonarda Mayerja. A uspehov še ni bilo konec, v 2016 se je na grand slamu v Parizu prvič uvrstil v polfinale in postal član elitne deseterice, prvič je premagal tudi velikega Rogerja Federerja. »Tenis je brutalen šport. Iz tedna v teden se je treba dokazovati in ves čas potovati,« je tedaj dejal.
Pozitiven na koronavirus
Leta velikih uspehov so se končala v letu 2021, ko se je po nekaj porazih odločil, da si mora napolniti prazne baterije in okrevati po poškodbi kolena. Po vrnitvi je imel težave s pripravljenostjo, pika na i težavam pa je bila poškodba desnega zapestja. Osemnajstega avgusta je naznanil, da se do konca leta umika z vseh tekmovanj. Tudi na začetku leta 2022 mu ni bilo nič bolje, turnirje je odpovedoval drugega za drugim, prvi dvoboj po sedmih mesecih premora pa je proti Pedru Cachinu gladko izgubil. Kot da poškodba ni bila dovolj, je bil še pozitiven na koronavirus. Ves ta čas je samo padal na svetovni lestvici, vse dokler ni izpadel s seznama najboljših 300. Lanski poskus, da bi se vrnil med najboljše, mu ni uspel, čeprav je imel v Kitzbühelu preblisk, saj se je uvrstil v finale. »To je moja zadnja priložnost, da naredim nekaj odmevnega,« je dejal pred začetkom leta 2024. V karieri se je večkrat pomeril tudi z veliko trojico Rafael Nadal-Novak Đoković-Roger Federer. Proti Špancu ima razmerje zmag in porazov 6:10, proti Srbu 5:7, Švicarja pa je v sedmih dvobojih premagal kar petkrat.
Thiem sicer obožuje nogomet in stiska pesti za Chelsea. Blizu mu je tudi varovanje okolja. »Mislim, da je onesnaževanje morja ena največjih težav, ki nas pesti danes. Ljubim naravo,« pravi Thiem. Da mu tudi po koncu poklicne kariere ne bo dolgčas, mu zagotavlja 30 milijonov ameriških dolarjev, ki jih je zaslužil v karieri in mu omogočajo, da bo počel, kar koli si bo zaželel. Kljub temu poudarja: »Nikoli nisem igral tenisa zaradi denarja. Denar mi ne pomeni veliko.«