Za razliko od holokavsta, grozljive morije, v kateri je bilo pobitih šest milijonov Judov, se sovjetskih vojnih ujetnikov, druge najštevilčnejše skupine žrtev v drugi svetovni vojni spominja le malokdo. O »zamolčanem holokavstu«, kot nekateri zgodovinarji pravijo poboju sovjetskih ujetnikov, je na podlagi lastnega raziskovalnega dela v domačih in tujih arhivih raziskovalec Daniel Siter z Univerze Alma Mater Europaea – ISH pripravil razstavo, ki ima za cilj »prenašati neoporečno zgodovinsko znanje, resnico, spomine in nauke na mlajše generacije«. Razstavo z najnovejšimi ugotovitvami so 10. aprila odprli v Muzeju zmage v Moskvi.

Strahovite razmere

Taborišče Stalag XVIII D je bilo ustanovljeno junija 1941 v okupiranem Mariboru. Šlo je za enega izmed ujetniških taborišč, kamor so nacisti sprva zapirali zavezniške vojne ujetnike, večinoma Francoze, Britance, Grke, Avstralce in Novozelandce, sčasoma pa so taborišče razširili s kompleksom Russenlager, ki je bilo namenjeno izključno sovjetskim vojnim ujetnikom.

V letu 1941 je Stalag XVIII D predstavljal enega izmed štirih Stalagov v 18. vojnem okrožju, vendar s številnimi posebnostmi in specifikami. Avtor razstave Siter pojasnjuje, da je »mariborski Stalag v Hitlerjevem Tretjem rajhu pomenil najjužneje locirano ujetniško taborišče in še do danes v avtentični podobi edino ohranjeno v prostoru nekdanjega 18. okrožja««.

Med vojno je to taborišče v mariborski četrti Melje sprejelo skoraj polovico vseh sovjetskih ujetnikov. Ker slednji za razliko od zahodnozavezniških ujetnikov niso spadali pod določila Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki in zato pri Rdečem križu niso bili vpisani v register vojnih ujetnikov, so bili načrtno izpostavljeni najslabšemu ravnanju, katastrofalnim higienskim, bivalnim in prehrambnim pogojem, sadističnemu stražarskemu izživljanju, zasramovanju, izsiljevanju, zasmehovanju ter izstradanosti, pa tudi strahotnemu psihofizičnemu mučenju.

»Vse to je bila posledica primeža totalnosti in uničevalnosti vojne, ideološkega spopada med nacizmom in boljševizmom, zblaznelih nacističnih rasnih predstav o manjvrednih slovanskih narodih ter odsotnosti konvencijskih določil,« tragedijo zajetih rdečearmejcev povzema Siter.

Razstavna vsebina je bila javnosti in zlasti strokovno vodenim skupinam za otroke in srednješolce v Muzeju zmage na voljo do maja 2024, zatem so jo premestili v spominsko moskovsko podružnico Muzeja zmage »Krasnogorsk«, kjer je nekoč delovala osrednja antifašistična šola kot del istoimenskega taborišča za tuje vojne ujetnike. Razstava je mobilna in bo potujoča. V načrtu za leto 2025 je, da bo premeščena še v druga večja mesta in muzeje znotraj Ruske federacije in nekdanjih socialističnih republik Sovjetske zveze.

Razstavo so omogočili in pripravili Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor (vodilna institucija v Sloveniji za raziskave vojnih ujetnikov), Univerza Alma Mater Europaea (s sedežem v Mariboru in študijskimi centri v vseh večjih slovenskih mestih), Muzej zmage in Ministrstvo za kulturo Ruske federacije.