Pia Prezelj je pred petimi leti prevedla zbirko kratkih zgodb Priročnik za čistilke pisateljice Lucie Berlin. Je novinarka v kulturni redakciji Dela, predlani je prejela nagrado čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije za mlade novinarje. Lani je naredila še en korak in tokrat stopila naravnost v literaturo: izšel je njen prvenec, roman Težka voda, ki je takoj požel veliko zanimanja in je že tudi prejel nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec leta. Zdaj je med petimi nominiranimi romani za Cankarjevo nagrado, ki jo bodo podelili 30. maja na Cankarjevem vrhu na Vrhniki.
Težka voda je nadvse ustrezen naslov romana (četudi ga je avtorica našla na krajevni tabli), ki govori o podeželju, z vsem, kar sodi zraven: zemlja, okopavanje, skrb za vzdrževanje kmetije in seveda odnosi, ki tradicionalno niso naklonjeni artikulaciji problemov, ampak predvsem ritualiziranim zamolkom, premestitvam in župniku. A protagonistka, starejša ženska, zdaj ni več le trpna, ampak zmožna tudi radikalnega prestopa, ki ga (danes tukaj in zdaj žalibog še vedno) predstavlja tudi spolna usmerjenost. Pia Prezelj torej sledi Cankarjevim stopinjam, a voz prestavi v sedanjik in mu pogleda tudi v telo, ne le v dušo. »Cankar je položil temelje, na katerih vsi, ki pišemo v slovenščini, stojimo še danes. V jezik je vnesel prožnost, odprtost, drznost, ob tem pa nam pokazal, kaj pomeni mojstrsko zvezati vsebino in formo, kaj pomeni naseliti se v sami srčiki literature.« In kaj ji pomeni nominacija? »Nominacijo za nagrado, ki nosi njegovo ime, tako vidim tudi kot veliko odgovornost, da pišem, kot bi mi čez ramo kukal Ivan. Kar pomeni: dobro.«