Znamenita kranjska klobasa se je, kot so dognali raziskovalci kulinarične dediščine, razvila še v času Avstro-Ogrske v začetku 19. stoletja, izvira pa z območja Gorenjske, od koder se je izdelava razširila po vsej Sloveniji. O njenem slovesu v tistih časih kroži celo anekdota, da se je z njo mastil sam cesar Franc Jožef, ko se je na poti iz Trsta na Dunaj ustavil v Naklem. Pa ne samo to, cesar osebno naj bi jo celo poimenoval kranjska klobasa. Prigoda gre nekako tako, da se je Franc Jožef nekega dne s kočijo peljal z Dunaja proti Trstu in se vmes na malici ustavil v vasi Naklo pri Kranju v takrat znani furmanski gostilni Marinšek ob deželni cesti. Želel se je okrepčati in povprašal je gostilničarja, kaj mu lahko ponudi. Oštir mu je odgovoril, da nimajo nič drugega kot navadne hišne klobase, tako da se je moral cesar zadovoljiti z navadno klobaso. Toda ko je pokusil hišno specialiteto, je ves navdušen dejal, da to ni navadna klobasa, temveč kranjska klobasa. Svetovni sloves je slovenski mesni uspešnici spela še ameriška astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams, ki si jo je za božično večerjo leta 2006 privoščila na ameriški vesoljski postaji. Kot pravi literatura, je ena najstarejših pisnih omemb kranjske klobase zabeležena v kuharski knjigi Süddeutche KücheKatharine Prato leta 1896, najstarejše navodilo za izdelavo in pripravo kranjske klobase pa je bilo objavljeno leta 1912 v šesti izdaji Slovenske kuharice legendarne Felicite Kalinšek.
Zaščitena pred posnemovalci in ponarejevalci
Danes lahko kranjsko klobaso proizvajajo samo slovenski certificirani proizvajalci, združeni v Gospodarsko interesno združenje (GIZ) Kranjska klobasa, njeno ime pa so pred ponaredki zaščitili na skupnem evropskem trgu. Od leta 2008 je kot tradicionalni slovenski proizvod zaščitena z geografsko označbo na nacionalnem nivoju, od leta 2015 pa je umeščena še v evropsko shemo kakovosti in se ponaša z evropskim simbolom zaščitene geografske označbe. Vlada Republike Slovenije je leta 2013 na predlog ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sprejela še odlok o razglasitvi tradicionalnega izdelovanja kranjskih klobas za živo mojstrovino državnega pomena. Slovenska zaščita kranjske klobase je sprožila kar nekaj prahu v sosednjih državah, tako da je Hrvaška dobila prehodno obdobje petnajstih let, v katerem bo za svojo klobaso lahko uporabljala ime kranjska klobasa oziroma »kranjska kobasica«, z Avstrijci pa je Slovenija sklenila dogovor, da pri poimenovanju teh klobas ne smejo samostojno uporabljati imena »Krainer« ali Krainer Wurst, zato pa imajo v Avstriji in Nemčiji dovoljenje za neomejeno uporabo imena kranjska klobasa z izrazi »Käsekrainer«, »Schweinskrainer«, »Osterkrainer« in »Bauernkrainer«.
S hrenom, gorčico in žemljico
V Sloveniji je 13 proizvajalcev, združenih v Gospodarsko interesno združenje (GIZ) Kranjska klobasa, ki lahko prodajajo kranjsko klobaso z geografsko označbo porekla, kar pomeni, da mora biti v masi za klobaso petinsedemdeset do osemdeset odstotkov svinjskega mesa prve ali druge kategorije in največ dvajset odstotkov slanine ter dodatek soli, popra in dehidriranega česna, z njo pa se napolnijo prašičja čreva, ki se zašpilijo v pare s sklenjenima koncema. Klobasa se nato vroče prekadi z bukovim lesom in pasterizira. Po izročilu tradicije je ni treba kuhati, ampak se lahko tudi le pogreje, na krožnikih pa naj bi še vroči lepotici delala družbo kislo zelje ali kisla repa, hladna pa naj bi se najbolj ujela v kombinaciji z žemljo ali kajzerico ter dodatkom gorčice, nastrganim hrenom in vrčkom piva. Ima pa kranjska klobasa tudi svoj festival. Pa ne le na domači grudi, kjer od leta 2003 poteka tekmovanje v izdelavi kranjske klobase po originalnem receptu, tudi v daljnem Clevelandu so v sklopu muzeja Polka prvič organizirali Festival kranjske klobase taistega leta in že na prvem prvenstvu je sodelovalo okoli dvajset proizvajalcev kranjskih klobas slovenskih korenin iz Amerike.