Že od samega začetka delovanja sedanje vlade letijo ostre kritike na njenega predsednika, češ, kako nespoštljivo, nehumano pa še sebi in stranki v škodo meče ljudi čez ramo. Začelo se je s kandidatko za predsednico države Marto Kos, nadaljevalo z nekaterimi ministri ter ministricami in zdaj še, pravijo, s kandidatoma za evropski parlament. No, vmes so »Svobodnjaki pomagali«, da je iz stranke izstopila novinarka Mojca Šetinc Pašek. Javnost z »nesrečniki« v veliki meri sočustvuje – izjema je gotovo bivši minister za zdravje Bešić Loredan – nekateri (mnogi?) politični analitiki tekmujejo v slikanju Goloba kot avtokrata. Pa sploh dobro poznamo razloge, ki so pripeljali do teh odločitev? Enkrat je omenil, vsaj tako se mi zdi, da o izgubi zaupanja ne bo na široko razpravljal, ker želi ohraniti integriteto teh ljudi. Nekaj v takem smislu. Kaj lahko iz tega sklepamo? Je tako empatičen, da noče, v njihovo dobro, obelodaniti (vseh) napak, ki so jih zagrešili, ali se hoče samo prikazati v lepši luči? Največkrat pa s tem vzbuja vtis, da molči, ker nima pravih argumentov.
Kakorkoli, raje se bom zadržala pri zgoraj omenjenih kandidatih in pogledala na zadevo še z drugega zornega kota. Za funkcijo evropskega poslanca, poslanke menda obstaja velik naval, veliko se jih je prijavilo, kandidatna lista pa obsega le devet mest. Kot povsod drugod so tudi med politiki ljudje, ki se jih lahko (po sposobnostih in značajskih potezah) razvrsti na Gaussovi krivulji, od teh, če poenostavim, ki so in bodo veliko naredili za skupnost, do teh, ki skrbijo samo za lastne interese in državi delajo škodo. Naša naloga je, da jih prepoznamo. Kaj bi rekli za ljudi, ki se sami sebi zdijo najboljši, najsposobnejši, najbolj primerni? Da jim mesto na vrhu kar pripada in ne vidijo ter ne upoštevajo drugih? Če poleg tega še izsiljujejo: »Hočem biti prvi ali pa nič?« Ali če tiho pričakujejo, da bodo odločevalci vedeli, da je prvo mesto rezervirano zanje in se užaljeni umaknejo, če ga ne dobijo?
Nekateri boste protestirali, da je užaljenost še kako upravičena zaradi prelomljenih, neuresničenih obljub. Kot je to bilo pri Aleksandru Merlu, ko je izvedel, da ni nosilec kandidatne liste. Da so jima z evropsko poslanko Jovevo zamenjali vrstni red. Prvo vprašanje je, kdo mu je karkoli obljubljal. Če mu je Golob, bi doktor in nekdanji politik Merlo že lahko vedel, da v demokratični ureditvi o tem ne odloča predsednik stranke. Drugo vprašanje pa je, kateri kriteriji so pri Svobodi igrali odločilno vlogo za razvrstitev kandidatov. Izkušenost, prepoznavnost, karizmatičnost, dobra sposobnost komuniciranja, mladost ...? Gotovo v prvi vrsti računica, kdo ima večjo možnost za izvolitev. Za Merla je bilo že drugo mesto ponižujoče, da je užaljen odstopil, Grošelj pa se ni mogel sprijazniti z osmim. Ljudje, ki zaupajo vase in v svoje delo, verjamejo, da jih bodo volilci nagradili s preferenčnim glasom, čeprav so na listi zadnji. To dokazujeta Ljudmila Novak in nesojeni predsednik SD Milan Brglez.
Merlova in Grošljeva kandidatura na listi stranke mladih in stranke zelenih (volilni račun za kampanjo je odprl Andrej Čuš, predsednik stranke Zelenih in nekdanji poslanec SDS) mi daje vedeti, da so ju bolj vodila čustva, recimo jeze in maščevalnosti, kot prepričanje v uspeh. Saj je po mojem mnenju možnost za izvolitev manjša kot pri Svobodi; ker za Merla zdaj ni pomembno mesto na listi, pa tudi zato, ker ni pomembno, za kaj se stranka zavzema. Pa čeprav za zeleno politiko, za katero se do zdaj nista borila. Ali pa se motim in se jima bo vloga žrtve pri volilcih obrestovala.
Polona Jamnik, Bled