‘Izvolitev je tudi dokaz, da v Evropi vendarle ni majhnih in velikih in da lahko tudi tisti, ki prihajajo iz manjših držav z relativno omejeno ekonomsko in politično močjo, pomembno vplivajo na tok stvari v Evropi,« je dr. Marko Bošnjak pospremil svojo izvolitev na čelo evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki ga bo vodil približno eno leto. Maja prihodnje leto mu namreč poteče devetletni mandat evropskega sodnika za človekove pravice, danes 50-letni Bošnjak pa bo ponovno pred odločitvijo, kje in kako nadaljevati kariero. Kot pravi, trenutno ne razmišlja o nadaljnji karieri in posledično še ne ve, ali se bo vrnil v odvetniške vode.
Tok Bošnjakove poklicne poti je dvakrat zamenjal smer. Sprva je bil izrazito akademski. Že takoj po koncu četrtega letnika ljubljanske pravne fakultete in opravljeni diplomi se je zaposlil na Inštitutu za kriminologijo. Diplomiral, magistriral in doktoriral je pod mentorstvom profesorice dr. Alenke Šelih, priznane strokovnjakinje za kazensko pravo, njegovo najodmevnejše raziskovalno delo pa je bržkone obsežna Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji, v kateri je med drugim izpostavil, kako težave sodišč z vročanjem vabil, sklepov in druge sodne pošte vplivajo na dolgotrajnost kazenskih postopkov.
Branil prvokategornike organiziranega in gospodarskega kriminala
Znotraj pravne stroke je bil poznan in priznan že kot raziskovalec in sodelavec ustavnega sodišča za področje kazenskih zadev, njegov prestop med odvetnike pa mu je prinesel bistveno večjo medijsko oziroma javno izpostavljenost. Akademik, ki se je iz domače Škofje Loke z vlakom vsak dan vozil v službo v Ljubljano, je skoraj čez noč postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih odvetnikov, (poklicno) obkrožen z elito. V odvetništvo je vstopil skozi velika vrata in v odvetniški pisarni Čeferin prevzel oddelek za ustavno in mednarodno pravo ter postal partner v odvetniški družbi. V kazenskih zadevah, ki so predstavljale večino njegove advokature, je zastopal več razvpitih obdolžencev s področja organiziranega in gospodarskega kriminala – od »balkanskega bojevnika« Dragana Tošića in »kralja steroidov« Mihaela Karnerja do Igorja Bavčarja, Andreja Lovšina, Tomaža Lovšeta in Franca Kanglerja. Med njegovimi strankami so se znašli tudi šibkejši, denimo družina Šavli iz Škofje Loke, ki je pravno pomoč iskala zaradi odvzema sedmih otrok, pomagal pa je tudi pri uveljavljanju pravic izbrisanih. Kot dober poznavalec prakse slovenskega ustavnega sodišča in ESČP je sodišča pogosto zasul s primeri sodb, s katerimi je podkrepil svoje argumente, njegovi nastopi pred sodiščem pa so lahko trajali več ur. Zato mu gre bržkone verjeti na besedo, ko pravi, da ga je v akademskih letih poleg raziskovanja veselila tudi predavateljska vloga.
Bošnjak, ki velja za študioznega človeka, ki mu dela ni težko potegniti tudi v večerne ure, je prvo pritožbo na ESČP vložil kot zastopnik odvetnika Petra Čeferina, ki je bil med zastopanjem obtoženega za trojni umor v Rovinju kaznovan zaradi žaljenja sodišča. ESČP je nazadnje odločilo, da je bila Čeferinu kršena pravica do svobode izražanja. Kot odvetnik je pred ustavnim sodiščem zastopal odvetniško zbornico in dosegel varstvo poklicnega privilegija odvetnikov pri hišnih preiskavah in policijskih zasegih gradiva, znal pa se je javno oglasiti tudi ob posameznih aktualnih dogodkih v slovenskem pravosodju. Tako je denimo o problematiki izbrisanih dejal, da je republika Slovenija prevozila številne rdeče luči in zamudila priložnost, da bi sama – še pred intervencijo ESČP – na ustrezen način uredila njihov položaj in popravila krivice. V razvpiti in v javnosti izjemno odmevni kazenski zadevi Patria je bil eden tistih, ki so opozarjali na pomanjkljivosti, zaradi katerih po njegovem mnenju ne bi smelo priti do obsodbe, verjetno pa niti ne do sojenja.
Politično vrel postopek imenovanja
V podobno razgretem vzdušju je tedaj minila tudi kandidatura slovenskih predstavnikov za evropskega sodnika za človekove pravice. Slovenija je na Svet Evrope poslala kandidatno listo, na kateri sta bili poleg Bošnjaka še vrhovna sodnica Nina Betetto in pravna strokovnjakinja Nina Peršak. SDS je v skupščini Sveta Evrope s kampanjo blatenja lobirala proti Betettovi, ista stranka pa naj bi tudi stala za videokolažem domnevnih kršitev človekovih pravic na račun Janeza Janše, ki so jih naprtili Betettovi. Bošnjak in Peršakova z blatenjem Betettove nista imela nič, je pa celoten postopek imenovanja minil v politično napetem vzdušju. Nazadnje je bil za evropskega sodnika za človekove pravice izbran Bošnjak, neuradno pa je bilo tedaj mogoče slišati, da se je zelo dobro odrezal v svoji predstavitvi, ob kateri so mu prav prišle tudi veščine iz sodnih dvoran.
»Ne pričakujem, da bo takoj dosegel položaj Boštjana M. Zupančiča,« je ob njegovem imenovanju za Dnevnik ocenjeval nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič, po osmih letih mandata pa je jasno, da bo Bošnjak oziroma je že v Strasbourgu pustil precej boljši vtis kot njegov kontroverzni predhodnik, ki se mu je v alzaški prestolnici uspelo spreti praktično z vsemi in še s samim sabo, zaradi njegovih mizoginih in drugih skrajnih stališč pa v Strasbourgu zardevajo še danes.
Bošnjak, ki je ob posodobitvi resolucije o sodniški etiki razmišljal, da mora etično ravnanje izvirati predvsem od znotraj, kljub temu pa je »dobro imeti neki zunanji okvir kot ogledalo, v katero se lahko pogledaš«, je s sodniškimi kolegi v precej boljših odnosih. Že pred dvema letoma so ga izvolili za enega izmed dveh podpredsednikov ESČP, julija pa bo kot prvi Slovenec prevzel vodenje enega od mednarodnih sodišč.
