Je ta sodba prehuda? Preden si odgovorimo, se spomnimo izsiljene lokacije za Magno v Hočah na najboljših kmetijskih zemljiščih, pa z dokumenti opremljene trase kanala odpadnih vod C0 prek vira pitne vode, pa popolnoma neustrezne lokacije tovarne Melamin v Kočevju, podobno neustrezne lokacije bioplinarne sredi Motvarjevcev, pa tovarne Lesonit v Ilirski Bistrici. Še in še bi lahko naštevali objekte, ki so bili v Sloveniji zgrajeni na nepravih krajih.
Najbrž je res skrajni čas, da ugotovimo prave vzroke za tako administriranje prostora in da vzpostavimo načrtovalni in upravljalski sistem urejanja prostora, ki bo preprečil take grobe napake.
Ko je »prostorskih rezervatov« preveč
Kateri bi lahko bili vzroki za neustrezno poseganje v prostor? Težko je špekulirati o tem, ne da bi analizirali, kako so se v preteklem urejanju prostora sprejemale napačne odločitve. Ali prostor slabo načrtujemo? Je bila napaka, da smo odpravili regionalne zavode za urbanizem? Ali je bilo narobe to, da so si posamezni sektorji, ki upravljajo prostor, omislili »prostorske rezervate«, ne da bi prej presodili, za katere druge rabe je ta »rezerviran« prostor lahko še ustrezen? »Rezervacije prostora« so, vsaj tako je videti, najbolj konfliktne v zvezi z območji Nature 2000. Peščica ljudi v zavodih za varstvo narave lahko odloča, kakšna naj bi bila raba več kot tretjine zemljišč v Sloveniji. Podobni prostorski rezervati so tudi gozdovi. Gozdarstvo je raba več kot polovice zemljišč v Sloveniji. Toda gozdovi so manj zanimiva zemljišča za druge dejavnosti. Zato ta »monopol« ni tako boleč, kot so območja Nature 2000, čeprav je odločanje o rabi zemljišč, pokritih z gozdovi, podobno. Potem so tu še najboljša zemljišča za kmetijsko rabo in vodna območja. Vse naj bi zakonodaja strogo varovala. »Rezervacije« so povsem skrčile prostor, v katerem je mogoče racionalno presojati in načrtovati razvoj v prostoru. Ko je »prostorskih rezervatov« preveč in ko je odločanje odtujeno, je čas za samovoljo, za nestrokovnost ter anarhijo. V praksi urejanja prostora v Sloveniji smo očitno že vstopili v ta čas.
Seveda je vzrokov za neustrezno urejanje prostora lahko še veliko več. Enega od možnih razlogov za to razkriva tudi zapis intervjuja Ervina Hladnika - Milharčiča s Petrom Krečičem, objavljenim v Objektivu, 16. marca 2024. Umetnostni zgodovinar navaja, kako je leta 1977 v galeriji Emonska vrata v Ljubljani na razstavi Računalnik v umetnosti in urbanizmu predstavil z računalnikom izračunane rezultate analize socialne strukture mesta Beograda, ki jih je izdelal urbanist Miloš R. Perović. Urbanist je podatke, ki jih je izračunal v računalniku, razstavil, tako je mogoče razumeti glede na kontekst razstave, kot da so to z računalnikom izdelane umetnine. Razstavil jih je namreč skupaj z deli računalniškega likovnika Edija Zajca. Sicer je bilo mogoče tako razumeti tudi besede umetnostnega zgodovinarja ...
Koketiranje prostorskega načrtovanja z umetnostjo
Nenavadno je, da rezultate neke statistične analize prostora prikažemo na razstavi kot umetnine, namesto da bi jih objavili v strokovnem časopisu. A to kaže na ponavljajoče se koketiranje prostorskega načrtovanja z umetnostjo. Pri tem sledimo preprosti logiki. Če pravimo, da je arhitektura umetnost, potem je to tudi urbanizem, v katerem delujejo arhitekti. In če je urbanizem umetnost, potem je to tudi prostorsko načrtovanje, v katerem tudi delujejo pretežno arhitekti. In potem je neki načrt ureditve prostora in sama ureditev ali celo neka analiza stanja v prostoru, ki jo opravi arhitekt, umetnina. Umetnina pa je seveda avtorsko delo. Kot umetnina je subjektivni izraz umetnika, njegovih subjektivnih izpovednih nujnosti, zato njen prikaz pač ne sodi v strokovno revijo.
Ker naj bi bilo načrtovanje prostora interdisciplinarna dejavnost, opredelitev načrtovanja prostora kot umetniške dejavnosti samodejno postavlja druge discipline, udeležene pri načrtovanju razvoja v prostoru, v podrejen položaj. Pravzaprav postanejo druge discipline v načrtovanju prostora nepotrebne. Naj ob tem zapišem spomin iz časov samoupravljanja, ko sem bil v eni od slovenskih mestnih občin član sveta za urbanizem. Mlad arhitekt je na sejo sveta v potrditev prinesel zazidalni načrt za bencinsko črpalko in manjšo sosesko individualnih hiš ob njej. Ko ga je član sveta povprašal, zakaj je tako lociral objekte v prostor, je bil odgovor zelo preprost: »Ker je tako dobro.« Član sveta je bil siten. Vprašal je avtorja načrta, kako ve, da je objekte v prostor dobro postavil, če ne navaja meril. Zopet je dobil kratek in odrezav odgovor: »Saj sem vendar arhitekt.«
Urejanje prostora bi morali šteti za racionalno opravilo
Že v 4. stoletju pred našim štetjem je racionalni Aristotel znal zapisati merila, po katerih naj bi poseljevali prostor. Potem je merila za njim dopolnjeval Rimljan Vitruvij. Tudi Ciceron je razpravljal o prostorskih posebnostih, ki jih je upošteval Romul, mitološki ustanovitelj Rima. Zaradi njih naj bi Rim postal središče mogočne države. Seveda Aristotelova in Ciceronova merila niso uporabna za postavljanje skupine hiš ob bencinski črpalki v manjšem slovenskem kraju. Kažejo pa na to, da bi urejanje prostora morali šteti tudi za, če že ne predvsem, racionalno opravilo. V zgodovini je sicer mistika velikokrat vplivala na izbiranje krajev za posege v prostor. Morda so tu prednjačili Kitajci, ki so že v 6. stoletju kodificirali vrsto pravil za izbiro in ureditev cesarskih mest in jih utemeljevali z mističnimi ali napol mističnimi razlogi. Toda za kitajsko mistiko se je skrivalo izkustvo. Razlage so zavijali v mistiko, ker je bil to eden od načinov takratnega komuniciranja. Sicer so bila kitajska merila za urejanje prostora »feng šuj« pred leti popularna tudi v Sloveniji.
Z »ekološko revolucijo« je racionalna argumentacija posegov v prostor postala neogibna, je leta 1985 zapisal John Lyle v knjigi Oblikovanje za človekov ekosistem (Design for Human Ecosystem). Ljudje so naenkrat hoteli vedeti, zakaj je bilo za neki poseg v prostor uporabljeno prav izbrano zemljišče. Da bi odgovorili na taka vprašanja, so načrtovalci prostora razvili nova orodja za preučevanje, presojanje in urejanje prostora. Pri tem so se opirali na možnosti, ki so jih ponujale digitalizacija prostora in velike zmožnosti računalnikov za obdelavo podatkov. V Sloveniji je že od zgodnjih 70. let kar nekaj skupin razvijalo take postopke.
Da ne bi tu zapisane kritike izzvenele kot omalovaževanje poklica arhitekta, naj zapišem, da je konec 80. let republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora (danes bi komite imenovali ministrstvo), ki ga je vodil arhitekt in urbanist Tomaž Vuga, pripravil zakonodajo, ki je okoljevarstvene zahteve vključila v pripravo prostorskih načrtov z neogibno izrecno argumentacijo in javnimi razpravami o predlogih ureditev prostora. Prvi primer takega celovitejšega okoljevarstveno naravnanega načrtovanja prostora v Slovenji je bil domnevno projekt prostorskorazvojne zasnove za območje med Škofjo Loko in Ljubljano. Izveden je bil s procesiranjem digitaliziranih prostorskih podatkov v računalniku takratnega republiškega računalniškega centra. Pripravljen je bil v okviru podiplomskega študija na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1975. Seminar je zasnoval prof. Dušan Ogrin, vodil pa prof. Carl Steinitz z Univerze Harvard v ZDA. Po mnenju prof. Steinitza naj bi bil to prvi tak projekt v Evropi. Takrat so bili digitalizirani tudi podatki za del zemljevida v sliki, ki spremlja to besedilo. Rezultati, tudi z računalnikom izdelani zemljevidi, so bili predstavljeni v tuji strokovni periodiki.
Širši družbeni interes je bil potisnjen na stran
Povezovanje varstva okolja in prostorskega načrtovanja naj bi skupaj z digitalizacijo prostorsko opredeljenih podatkov in analiz ter vrednostnih presoj odpravilo avtorske in pristranske presoje pri načrtovanju prostora. Pa se to žal ni zgodilo. V 70. letih je bilo v Sloveniji le nekaj dovolj velikih računalnikov za prostorske obdelave, njihove spominske zmogljivosti so bile preskromne, da bi bile kos obsežnim zbirkam podatkov, ki so bile potrebne za načrtovalske obdelave prostora. Tudi samoupravnega obdobja je bilo kmalu za tem konec. Prioritete interesov do prostora so se prerazporedile. Širši družbeni interes je bil potisnjen na stran.
Leta 1991 je neko pomladno nedeljo takratni minister za okolje in prostor v svoj kabinet na križišču Cankarjeve in Župančičeve ulice poklical vse, ki so se takrat ukvarjali z računalniško kartografijo in digitalizacijo postopkov urejanja prostora. Digitalizacija prostorskega načrtovanja je bila tema sestanka. Toda ministrov odklonilni odnos do rastrske digitalizacije prostora, primer take digitalizacije prostora je zemljevid na priloženi sliki, in naklonjenost tako imenovani realni geometriji, to je digitalizaciji prostora, s katero je bilo mogoče izdelati »lepše« zemljevide, toda veliko težje analizirati prostorske danosti, sta nakazovala, da je tudi za ministra, ki je prihajal iz »zelene« stranke, pomembneje, kako je prostorski načrt videti kot pa dokazljivost njegove družbene koristnosti in strokovne kakovosti.
Toda zakaj je narobe, če štejemo prostorsko načrtovanje za umetnost? Pravzaprav ni s tem nič narobe. Navdih je pri vsakem ustvarjalnem delovanju neogiben. Toda umetnost ne sme nadomestiti nezadostnega poznavanja in upoštevanja danosti prostora. Prostorsko načrtovanje, tako kot vsa načrtovanja prihodnosti, spremljajo negotovosti in nezadostno znanje o procesih v prostoru. Zato je naloga načrtovalca prostora, da negotovosti in primanjkljaj vednosti zmanjša na najmanjšo možno mero. Umetniški navdih ni nadomestek za pomanjkljivo vednost. Toda z »umetniškim pristopom« k načrtovanju prostora se nakazuje možnost ustvarjanja posebnega monopola pri urejanju prostora, podobno, kot so si monopol nad administriranjem delov prostora že ustvarili sektorji z izgovorom, da samo oni vedo, kaj je za skupno dobro treba narediti v prostoru. Tak dodatni monopol nad prostorom lahko zaokroži popolno prilastitev javne dobrine, kakršna je prostor, in njenega upravljanja. »Umetniškost« lahko tudi spodbudi premik načrtovanja prostora iz javne sfere v zasebno (kar se je dejansko že zgodilo). Gre za oblast nad še preostalimi površinami, ki je niso zasedli sektorski »monopoli«. Investitor pač svoje partikularne interese veliko laže uveljavi s pomočjo privatnega projektanta – umetnika. Ta se lahko sklicuje na navdih, da upraviči investitorju naklonjene ureditve prostora, ki bi jih v okviru racionalno in argumentirano pripravljenega celovitega prostorskega načrta težko uveljavil, še zlasti, če bi načrt moral »preživeti« tudi javno obravnavo in potrditev v lokalnem okolju.
