Nihče nikogar ne spozna je eden od verzov pesmi Grm Svetlane Makarovič in od letošnjega aprila tudi naslov romanesknega prvenca (Cankarjeva založba) Katarine Gomboc Čeh, ki smo jo doslej poznali kot pesnico – avtorico zbirk Negotovosti navkljub (JSKD, 2018) in Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti (Robida, 2020) – ter publicistko. Medtem ko je Grm pomensko obtežena pesem, naslonjena na potencialno silovitost bralkinega čustvovanja, zlasti njene bolečine, spomina nanjo, se roman Nihče nikogar ne spozna izogiba silovitosti – tako jezikovni oziroma stilistični (junaki se pogosto »šibko nasmehnejo« ali »resnobno pogledajo«) in formalni kot vsebinski. Izogibanje silovitosti tu ni evfemizem za »statičnost« ali »dolgočasnost«, ne. Pripovedovalka Maša, enaindvajsetletna študentka etnologije in kulturne antropologije, drugi sopran ženskega pevskega zbora Filoméla, v katerem se pevke za zborovsko tekmovanje v Talinu, med drugim, učijo uglasbitve Grma, hči katoliško konservativnih staršev, brodi, se zares dinamično izgublja, a še bolj kot to ves čas, vseh 350 strani romana, opazuje. Res komaj kdaj koga vrednoti … Opazuje, opazuje, tako sebe kot druge.
Nihče nikogar ne spozna
Mašino opazovanje se spočetka odvija v tihi želji, da bi v (nelagodni) kulturi, obteženi z vprašanji begunske krize, našla svoje mesto, se okitila z lahko prebavlji...
