Fajonova se rada veseli, to je počela tudi po zadnjih volitvah. Stranka je dosegla katastrofalen rezultat, toda obe z Dominiko Švarc Pipan sta vedeli, da si bosta kljub temu lahko izpolnili življenjske sanje in zasedli pomembna ministrska stolčka. To, da se z ministrstev za zunanje zadeve in za pravosodje ne bo dalo udejanjati socialnega programa stranke, zanju ni bilo pomembno. V odnosu med strankarskimi in osebnimi interesi so prevladali slednji. Da je situacija takšna, je kriv Borut Pahor. Bivši predsednik je Fajonovo pripeljal v stranko. Preskočila je vse stare kadre, ki so začeli svojo pot v lokalnih odborih, delili letake pred volitvami in gojili socialdemokratske vrednote. Fajonovo so tako skupaj z bivšim liberalnim demokratom Zoranom Thalerjem uvrstili na vrh takratne kandidatne liste za evropski parlament. Oba sta bila izvoljena. Thaler je klavrno in hitro odšel s politične scene, bivša RTV-jeva dopisnica iz Evropske unije pa je imela pred sabo tlakovano pot v nebesa. Tanja Fajon je tako brez posebnih zaslug hitro prevzela krmilo stranke. Tja je pripeljala svojo neposrečeno ekipo in zdaj so Socialni demokrati brez strehe nad glavo. Za to ni kriv Borut Pahor, ampak delegati, ki so to omogočili. Njen odstop je bil pričakovan in dobrodošel, toda njene zapuščine ne bo lahko sanirati.
Novi predsednik Socialnih demokratov Matjaž Han ima pred sabo kočljivo nalogo. Bolj kot z volilnimi rezultati in ideološko podlago stranke se bo naslednje mesece moral spopadati s težko finančno situacijo. Tokrat so se delegati na kongresu odločili za pragmatično figuro, ki bo po mnenju poznavalcev poenotila razdeljeno članstvo. Stari »socialni demokrat«, ki se zna pogovarjati z vsemi in ki bo (tako upajo) znal tudi vračati dolgove. Težko bi ga uvrstili med marksiste-leniniste. Bolj mu leži Blairova ali Pahorjeva tretja pot. Dejstvo pa je, da imamo na čelu stranke leve sredine spet zasebnika, bolj potencialnega zaščitnika malih podjetnikov kot pa zagovornika »delavskega razreda«. Za slednjega v slovenski politiki skoraj ni prostora. Imamo pa cel kup zdravnikov, uradnikov, privatnikov in kulturnikov. Ne želimo vleči nespodobnih vzporednic, vendar velja spomniti, kako je Zdravko Počivalšek, zadnji odkrit zaščitnik obrtnikov in zasebnikov v slovenski politiki, Stranko modernega centra kaj hitro pripeljal na smetišče politične zgodovine.
V resnici je slovenski politični prostor vse bolj prazen. Politika je postala nezanimiv posel za veliko večino prebivalcev. Z njo se noče ukvarjati skoraj nihče več ali pa se z njo ukvarjajo samo tisti, ki imajo bolj osebne kot pa plemenite interese glede družbene preobrazbe. Ideologij, idej, za katere bi se bilo vredno boriti, je vedno manj. Težko je najti ljudi za ministrske položaje, še težje je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni vstopiti v stranke in delati v njihovo korist. Strankarske sekcije so tako vedno bolj prazne. To se nazorno vidi v Kopru, kjer ima Levica čudovite prostore. V stavbi stare trgovine na vogalu enega najlepših mestnih trgov. Idealna izložba političnega delovanja. Koprčani hodijo mimo, prostor je praktično vedno zaprt in prazen. Treba bi bilo imeti ideje, ljudi in voljo. Na levici tega ni. Ideje so na desni.
Pa ni bilo vedno tako. V obdobju osamosvojitve in tudi nekaj časa po tem je bila politika plemenita, imela je velike cilje in je zaznamovala družbeno življenje. Prav zaradi tega je bila novinarska soba državnega zbora v devetdesetih letih zelo zanimivo okolje. Tam nas je vedno pričakal Tomaž Dimic, kolega iz slovenskega programa koprskega radia. Ko smo s sodelavci iz drugih italijanskih medijev v Sloveniji vstopili, je glasno zavpil: »Ohhhh … Prišli so mufloni.« Nekega dne ga je nekdo vprašal, kaj misli s tem. Odgovoril je, da je stvar kristalno jasna, saj da smo manjšinci v Sloveniji zaščiteni tako kot mufloni v Triglavskem narodnem parku. Smejal se je, mi pa tudi. Jože Poglajen, starosta slovenskega parlamentarnega novinarstva, pa si je takrat verjetno mislil, da smo Primorci res čudni. Tomaž Dimic je v tisto novinarsko sobo prinašal veliko humorja in ironije, vrlini, ki sta med Slovenci bolj redki. Takrat je bila slovenska politika zelo drugačna, manj pragmatična in bolj ideološka. Bila je tako drugačna, da so se tudi stranke imenovale drugače. Tomaž je bil v veliki dilemi, ki jo je skušal rešiti vsakič, ko je intervjuval Janeza Janšo, predsednika Socialdemokratske stranke Slovenije, ali kakšnega vidnega predstavnika Združene liste socialnih demokratov. Vedno je vprašal, kdaj se bosta dve socialdemokratski stranki končno združili. Za take poteze takrat ni bilo dovolj pragmatizma.
Slovenska politika se je spremenila. Vprašanja pa so ostala ista.